JESENSKA KROŽNA GRAJSKO OBARVANA PANORAMSKA POT V OKOLICI KAMNIKA

REGIJA: Osrednjeslovenska

CILJ: Grad Brdo pri Lukovici, Stari grad nad Kamnikom

IZHODIŠČE: Volčji potok, Kamnik

CELOTNA DOLŽINA POTI: 32 km

DOLŽINA VZPONA: 6 km izrazitejšega vzpona, več krajših vzponov

PRIMERNO ZA: cestno, treking, gorsko, gravel ali električno kolo

TEREN/PODLAGA: asfalt

SKUPNI VIŠINSKI METRI: 746 m

ZAHTEVNOST: srednje zahtevno

PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Če imate več časa, je super opcija, da pot podaljšate, osvojite še Limbarsko goro in naredite »osmico« (https://www.lidl.si/c/iz-domzal-na-limbarsko-goro/s10025151). Za tiste, ki s kolesarjenjem šele začenjate, lahko greste samo do gradu Brdo pri Lukovici in se nato vrnete po isti poti nazaj. Lahko greste v obratni smeri samo na Stari grad nad Kamnikom in tam na sončni terasi počakate, da ostali kolesarji naredijo cel krog in se vam nato pridružijo na kavi ali limonadi. Z malo domišljije in prilagodljivosti si vsak lahko izlet prilagodi po svojih trenutnih zmožnosti in interesih, kajne?

Lovljenje jesenskih sončnih žarkov na kolesu

Jesenski sončni žarki poskrbijo, da še vedno prijetno ogrejejo ozračje za skok na kolo in to kar v kratkih hlačah in kratkih rokavih. In tudi nedelja, ki je bila kot nalašč za ta kolesarski potep, je bila ravno takšna. Kolesarski izlet, ki ga predstavljam tokrat je krajši, a idealen za več opcij, npr. za med tednom, ko po službi uspete ujeti še uro in pol svetlega dela dneva ali pa za nedeljo, da ostane dovolj časa tudi za družino in prijatelje, hkrati pa ne izpustite svoje dobre ure za rekreacijo.

Tokrat sva na nedeljsko kolesarsko turo povabila še prijatelja, s katerim se že več kot dve leti dogovarjamo za en izlet, a se nam je zvito izmikal. Res je pravi izziv uskladiti službeno in družinsko dinamiko in hkrati obdržati še stike s prijatelji. Tokrat smo s pametnim kompromisom ustregli prav vsem našim željam:

- čas vožnje med 1 do maksimalno 2h (da ujamemo družinska kosila vsak na svojem koncu)

- en daljši in nekaj krajših, a ne prezahtevnih vzponov

- jesensko slikovita, razgibana pokrajina

- daleč stran od prometnih cest (razen res kratke izjeme)

- veliko svežega zraka in vmesnih sproščenih klepetov

Ali nam je uspelo? Je! Več pa lahko preberete v nadaljevanju!

Do gradu Brdo pri Lukovici

Vsak izlet se začne z dogovarjanjem o lokaciji (po tem, ko po dveh letih končno najdemo skupen prost dan, haha). Tokratni kompromis je izžrebal parkirišče pri Arboretumu (Volčji Potok), da je del družine lahko šel na otroška igrala in gledati dinozavre – drugi pa medtem »pobegnil« na kolo. Začetek je bil sanjski – rahel spust proti Radomljam, kjer smo v krožišču zavili v smeri Športnemu parku Radomlje in nadaljevali proti Rovi (sledita vasi Dolenje in Rafolče). Ravno prav zabavno razgiban teren, da so se noge ogrele in da smo malo poklepetali. Tik pred Šentvidom pri Lukovici (pri vežici) smo nato zavili ostro levo proti ruševinam gradu Brdo pri Lukovici. Danes zapuščen, a še vedno osupljiv renesančni grad je zgradila družina Lamberg leta 1552, v bližini pa se nahaja še vrt z ribnikom. Če imate radi zgodovino in radi raziskujete, potem je to za vas super izhodišče za skok v preteklost.

Poglavitni razlog za krajši postanek pri gradu po 9 km vožnje (poleg fotografije, seveda), je bil ta, da smo tanjše kolesarske jakne pospravili v žepe, saj smo vedeli, da nas čaka daljši vzpon. In pri vzponih obstaja res majhna verjetnost, da nas bo zeblo, kajne? Pri spustih pa jakna še kako pride prav, zato jo le vzemite s seboj (sploh, če so spusti daljši in v senčnih legah).

Jesenska panoramska

Vzpon od gradu se začne skozi krasen drevored, ki se nadaljuje v gozd vse do vasi Čeplje. Po dobrih 3 km od gradu smo zavili ostro v levo v smeri proti Preserju pri Zlatem Polju. Poleg idiličnih pogledov na pašnike in simpatičnih, lepo urejenih kmetij, vas pričaka tudi najbolj strm odsek tega kolesarskega izleta. Priznam, vedno po tihem upam, da ne bo nikogar zunaj na dvoriščih, ker nisem čisto prepričana, če bi zaradi zadihanosti lahko spravila iz sebe »Dober dan«, haha. Na srečo kot vedno vsakemu klancu sledi spust, in če boste brez večjih težav prekolesarili ta del poti – potem je najhujše že za vami.

Sledi del »valovite« pokrajine, kjer se prepletajo ravninski odseki in krajši vzponi – idealno za vse, ki bi na primer radi delali krajše intervale. Malce ven iz Velike Lašne smo dosegli tudi najvišjo točko tega izleta, 684 m, nato smo nadaljevali pot vse do Vranje Peči. Prav tu sem nekaj dni nazaj plezala. Če slučajno ne poznate, gre za manjše plezališče, ki se nahaja skoraj tik ob glavni cesti v Vranji Peči. Na voljo je le nekaj parkirnih mest in včasih je prava gneča. Pred nekaj dnevi pa sva dve uri plezala popolnoma sama.

Namig: Vranja Peč je manjše, a vseeno zelo lepo plezališče. Tu najdete smeri različnih težavnosti (od 5a+ pa vse do 7a+).

Vsake toliko časa se odpre noro lep pogled proti Kamniško-Savinjskim Alpam proti severu, a hkrati imate proti jugu pravzaprav na dlani celo Ljubljansko kotlino. Za vse, ki si radi med kolesarjenjem še kaj ogledate, imam še en »mali zaklad«. Ko se peljete skozi Zgornje Palovče, tik ob cesti na levi strani stoji več kot sto let stara Budnarjeva muzejska hiša.

Če si zdaj mislite, da sem živa enciklopedija na kolesu – nisem. Vem marsikaj, mi je pa popolnoma jasno, da mi zagotovo nešteto zanimivih informacij tudi uide, oz. me še niso našle. Na primer, točno tu mimo sem se peljala že nekajkrat in nisem opazila nič posebnega. Vse do danes, ko mi nikakor ni bilo jasno, kaj ogromen avtobus, poln Italijanov počne sredi Zgornjih Palovč. Ker je zasedel celo cesto, smo morali upočasniti in tako sem imela čas opaziti, da ljudje prihajajo in odhajajo iz neke stare hiše in moje sokolje oko je ošvrknilo, da gre za neko domačijo. In ta-dam, ko sem prišla domov, mi radovednost ni dala miru. Le kaj je bilo tam tako posebnega? Na internetu sem jo našla v 10 sekundah. Ne verjamete? V brskalnik vpišite samo domačija Palovče.

Grajski zaključek v stilu

Seveda bi se lahko iz Zg. Palovč samo še spustili v Kamnik, ampak smo si zaželeli še res lepih pogledov na Kamnik z okolico od zgoraj, zato smo na 21. kilometru zavili desno in si pot podaljšali za 2 km (v eno smer) in tako mimogrede osvojili še en grad. Kamniško-Savinjske Alpe so od tukaj kot da bi jih imel na dlani, Kamnik s širšo okolico pa ravno tako. Sploh na lepe, sončne dneve, pogled seže do Ljubljane in celo Triglav se bohoti v daljavi.

Da smo prišili do gradu, smo morali »preskočiti« tri klance in spuste, in seveda nas je čakala zrcalna slika terena tudi nazaj, da smo se ponovno priključili na glavno cesto in se spustili v Kamnik. Od tu lahko izlet zapeljete še malce po svoje in se na primer zapeljete še čez staro mestno jedro Kamnika, mi pa smo pri CIRIUS-u zavili ostro levo in po ozki poti nadaljevali čez Perovo, ker smo se, kolikor se je le dalo, želeli izogniti glavni cesti in se tik ob bencinski črpalki le priključili na glavno cesto. Vsi smo se strinjali, da 1 km v nedeljo res ne bo spravil ob živce nobenega voznika – nato pa smo se v drugem krožišču odcepili proti Arboretumu, kjer nas je čakal preostanek druščine. Se strinjamo, da je tole en krasen jesenski krog, ki ga je skorajda nujno napisati na »to do« kolesarski seznam in čimprej odkljukati?!

Maham s kolesa in vam želim lepo kolesarsko jesen! Hana Verdev iz Lidlove Vitalnice