Štefanja Gora

REGIJA: Gorenjska

CILJ: Štefanja Gora (748 m)

IZHODIŠČE: Adergas

CELOTNA DOLŽINA POTI: 16 km

DOLŽINA VZPONA: Grad – Štefanja Gora (3,5 km)

PRIMERNO ZA: treking, gorsko, gravel, cestno ali električno kolo

TEREN/PODLAGA: asfalt

SKUPNI VIŠINSKI METRI: 410

ZAHTEVNOST: nezahteven

PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE:

Za daljši in krožni izlet lahko iz Štefanje Gore nadaljujete pot na Možjanco, se nato spustite v Tupaliče (Preddvor), nadaljujete do kraja Olševek in Velesovo, nato pa se vrnete nazaj v Adergas. Družinski izlet si lahko organizirate tudi tako, da npr. del družine osvoji vrh s kolesi kot sem opisala spodaj, ostali pa peš (približno ena ura počasnejše hoje). Skupna točka srečanja je potem lahko npr. izletniška kmetija, kjer se lahko okrepčate z domačo hrano (tukaj se nahaja tudi vpisna skrinjica).

Adergas

Običajno sem v začetku marca pri izbiri svojih športov še »globoko v snegu«. A to leto je malo posebno, zato se pač temu prilagodim. Tekaške in alpske smuči sem zato že zamenjala za kolo (čeprav globoko v sebi še vedno upam na snežno pošiljko in še na kakšen dan na snegu). Tokrat sem za izhodišče kolesarskega izleta izbrala Adergas, majhno vas v bližini Cerkelj na Gorenjskem. Parkirala sem na označenem parkirišču pri nekdanjem samostanu. Kljub precej sončnemu in za ta del letnega časa razmeroma prijetnemu vremenu, sem se topleje oblekla. S seboj sem vzela še nahrbtnik z dodatnimi oblačili in hkrati tudi zato, da lahko vanj pospravim oblačila, če bi mi bilo prevroče. Kolesarski izlet sem začela v smeri proti Češnjevici, ker se čisto v bližini ceste nahaja ljubek ribnik Češnjevek (super ideja za malico na poti nazaj). Potem sem nadaljevala mimo istoimenskega kraja, kjer sem se potem priključila glavni cesti proti Dvorju. Nadaljevala sem mimo gradu Strmol, čez vas Dvorje in nato zavila levo v kraj Grad. To je bil krajši ravninski odsek za hitro in efektivno ogrevanje pred daljšim klancem, da se teorije držimo tudi v praski.

Namig: »Čebulno oblačenje« je v prehodnih mesecih super rešitev, da se sproti prilagajamo vremenu in tako lažje uravnavamo telesno temperaturo.

Mimo spodnje postaje kabinske žičnice Krvavec

V teh prehodnih mesecih je vsaj zame kar izziv, kako se obleči ravno prav. Da mi ni pretoplo in da ne »zakuham«. In da me hkrati ne prepiha, ker so potem moji sinusi v precej slabem stanju. Eden izmed razlogov, zakaj sem kolesarski izlet začela malce bolj oblečena, se skriva predvsem v tem, da sem vedela, da bo od Gradu naprej proti kabinski žičnici del ceste precej senčen in hladnejši. Kljub temu sem se ustavila kmalu za odsekom, kjer cesta zavije v levo proti žičnici (desno pa proti Ambrožu nad Krvavcem), jakno pospravila v nahrbtnik in jo zamenjala za brezrokavnik. Sploh na poti navzgor me običajno nikoli ne zebe, prej nasprotno, pri spustih pa hitro postane hladno, zato je kar fino, če v nahrbtnik dodaš kakšno rezervno jakno, debelejše rokavice in naglavni trak. Je pa res, da smo različni, zato je smiselno, če večkrat testiramo različne kombinacije oblačil in plastenje, potem pa s časom ugotovimo, kaj je za nas na določen dan najbolj optimalno.

Namig: Brezrokavnik je v prehodnih obdobjih pri meni eden izmed naj bolj priljubljenih kosov oblačil tako za kolesarjenje kot za tek in sprehode.

Vrnimo se nazaj k izletu. Torej od table, ki nas usmeri proti Štefanji Gori naprej, se cesta ves čas vijugasto vzpenja. Kolesarjenje v smeri proti žičnici je bilo precej mirno, le vsake toliko časa je navzdol pripeljal kakšen avto s smučmi na strehi, ki me je opominjal, kateri letni čas je še v resnici (vsaj koledarsko), in da nekaj ljudi čisto v bližini še smuča. Z avtom poznam to cesto na pamet, a brez težav priznam, da takrat malo hitreje mine kot pa ko si s kolesom, haha. Vendar, ko sem pred seboj zagledala spodnjo postajo kabinske žičnice, sem vedela, da do cilja tokratnega krajšega pomladanskega izleta ni več daleč (natančno še en kilometer klanca). Prav ta zadnji del vzpona je vsaj meni najlepši. Skupno gledano celoten vzpon ne bi uvrstila ravno v kategorijo »kratek, ljubek, prijeten klanček« (vsaj ne na začetku sezone, haha). Imel pa je veliko prednosti: cesta je bila neprometna, v daljavi se je slišalo žuborenje potoka, ptički so žvrgoleli, veter je rahlo pihljal. Razen fokusa na dihanje in vrtenje pedal se ni zgodilo nič. Pravi mali zen na kolesu. Če ne celo čarovnija. Zato gre zagotovo na moj seznam v kategorijo »Super, ponovi!«.

Končno na Štefanji Gori

Štefana Gora je priljubljen hrib za rekreacijo domačinov, ki običajno rečejo, da gredo na »Štefano« ali na »Štefko«. In zagotovo obstaja še kakšna različica, ki je še nisem slišala. Do te točke je šlo vse po planu, potem pa je moje prvotne načrte, da se zapeljem še do cerkve Svetega Štefana, kjer se odpre pogled na okoliške hribe, splaval po vodi. V središču vasi so potekala obsežnejša gradbena dela, zato sem odvila v smeri proti Lovskemu domu. Moj optimizem, da bi raziskala še ta del, je izzvenel ob pogledu na uro in me opomnil, da moram biti kmalu nazaj v službi. Pojedla sem ploščico, spila nekaj vode, se oblekla kot medved (vem, da se medved ne oblači, ampak jaz sebi rečem tako, kadar nase navlečem ogromno oblačil in zgledam velika in ogromna kot medved). Verjemite ali ne – spust je minil bistveno hitreje kot vzpon! In to se od prejšnje sezone ni popolnoma nič spremenilo, haha. Še dobro, tako sem se hitro vrnila na izhodišče, vse pospravila v avto in se odpeljala v Ljubljano. Zagotovo pa se kmalu spet vnem v te konce in jih še podrobneje raziščem!

Veliko čarobnih užitkov na kolesarskih izletih in se vidimo! Hana Verdev iz Lidlove vitalnice