Velika planina

• REGIJA: osrednjeslovenska
• CILJ: ni izrazitega cilja (krožna pot)
• IZHODIŠČE: parkirišče pri kamnolomu
• CELOTNA DOLŽINA POTI: 13 km

• DOLŽINA VZPONA: na začetku 2,5 km, potem se ves čas vzpenja z občasnimi krajšimi spusti
• PRIMERNO ZA: gorsko, treking, gravel ali električno kolo
• TEREN/PODLAGA: utrjen makadam, označena pot
• SKUPNI VIŠINSKI METRI: 476
• ZAHTEVNOST: srednje zahtevno
• PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Pot lahko na določenih mestih poljubno podaljšate ali skrajšate odvisno od vaše trenutne telesne pripravljenosti. Za tiste z več kondicije, lahko za začetek izberete tudi Kamnik ali pa Stahovico, se najprej povzpnete proti Črnivcu, a malo prej zavijete levo proti Podvolovljeku in se nato pri prelazu Volovljek spet držite leve proti Veliki planini dokler ne pridete do večjega označenega parkirišča (in nato sledite predlagani poti, ki jo opisujem). Za družine prijazna različica izleta je, da se na Veliko planino povzpnete z nihalko. Za navdih si lahko pogledate Anžetov vlog. Potem se lahko poljubno sprehajate po dobro označenih poteh ali pa si izposodite kolesa in si izlet popestrite na ta način (več informacij o vožnji nihalke in izposoje najdete tukaj.

Parkirišče in izhodišče

V ponedeljek popoldne sigurno ne bo gneče, sem si mislila. Prvotni plan je bil, da parkiram na prelazu Volovljek, vendar so bila vsa parkirna mesta zasedena, zato sem izbrala rezervno opcijo in se z avtom zapeljala 2 km višje na parkirišče Rakove ravni pri kamnolomu. Da ne bo slabe volje, vam vnaprej povem, da je potrebno plačati parkirnino, in sicer 10 € (za osebni avtomobil). Tudi to parkirišče je bilo presenetljivo polno, vendar sem na srečo dobila parkirno mesto. Že malo po tem, ko sem dala kolo iz avta, me je presenetilo nekaj močnejših sunkov vetra, vendar se je kmalu umiril. Za vsak slučaj sem še enkrat preverila vreme, ki se lahko tukaj precej hitro spremeni, zato previdnost in kakšna dodatna oblačila niso odveč. Čelada, voda, malica in štart.

Namig: Pot se začne takoj vzpenjati, zato vsaj od 5 do 10 minut kolesarite počasneje, da se telo primerno ogreje.

Držala sem se glavne, najširše poti oz. makadamske ceste. Imela sem srečo, da se je mimo peljalo le nekaj avtomobilov. Vam pa iskreno povem, da si ne predstavljam, da bi tukaj kolesarila med vikendom, ko je obisk Velike planine še bistveno večji. Najbrž bi večino časa te slabe 3 km kolesarila v oblakih peska. Če le lahko, se na potep podajte med tednom, zdaj so dnevi že bistveno daljši in je tudi po službi mogoč kakšen kolesarski izlet. Po tem, ko sem šla mimo naslednjega urejenega parkirišča Ušivec, sem pri tabli Gojški stan zavila levo, kjer je vožnja z vozili na motorni pogon na območju Velike, Male in Gojške planine prepovedana (razen za imetnike dovolilnic). Končno mir!

Ko se pomlad obarva vijolično

Skoraj v trenutku, ko sem zapeljala v gozd, so se začela pojavljati večja področja žafranov! In vsakih nekaj metrov jih je bilo še več! In še več! Prepričana sem, da tudi tiste, ki niste največji ljubitelji takšnih in drugačnih rož, vsa ta vijolično obarvana področja ne pustijo ravnodušne! Kolesarila sem do Stolniškega stana (1,5 km), kjer sem imela na izbiro, da se držim leve še naprej v smeri proti Gojniškemu stanu, Mali planini ter Jarškemu, Črnuškemu in Domžalskemu domu, vendar sem izbrala pot v desno proti Veliki planini. Povsod je tako lepo, vendar meni je bil ta del, ki je sledil najlepši (Dovja raven – Stolniški stan). Zeleno-vijolični pašniki s pastirskimi kočami, vsake toliko kakšno jezerce, v senčni legi še ostanki snega, v daljavi pa Kamniško-Savinjske Alpe. In nikjer nikogar! Če vas fotografije ne prepričajo – preverite sami. Prisežem, navdušeni boste! S kolesarjenjem sem nadaljevala v smeri Velike planine. Do te točke sem srečala natanko tri pare, ves preostali čas sem bila sama z žafrani.

Velika planina – veliko žafranov!

Tik pred Veliko planino se pot malce bolj strmo vzpne in je tehnično malenkost bolj zahtevna (vendar lahko brez težav sestopite s kolesa, in teh 200 metrov prehodite). Pastirsko naselje je res čudovito v vseh letnih časih! Nadaljevala sem v smeri proti Zelenemu robu in na okrog proti zgornji postaji nihalke, vendar so bili sunki vetra na momente tako močni, da sem se odločila, da ta del raziščem še kdaj drugič in da je bolj varno, da se počasi začnem vračati proti izhodišču.

Vijuganje med vijolično, zeleno in modro

Pod znano cerkvijo Marije Snežne sem se spustila v smeri proti Mali planini in Domžalskemu domu. Predlagam, da se tukaj držite kar najširše, glavne poti (v času mojega izleta je bilo nekaj »težke gradbene mehanizacije«, ki je urejala pot, zato sem se jim umaknila in se spustila malce nižje pod Črnuškim domom, vendar je pot malce bolj tehnično zahtevna, če niste navajeni kamnov). Polja cvetočih žafranov se nadaljujejo tudi na Mali planini in tega pogleda res ne želite zamuditi! Nadaljevala sem preko Gojške ravnine. Malce naprej na odcepu, bi lahko nadaljevala naravnost in se vrnila na prvi razcep (to svetujem tudi večini), vendar je moj »raziskovalni duh« ali naj raje rečem kar »firbec babji« odločil, da še malo razišče manj znane poti. Zavila sem desno in se po tehnično bolj zahtevnem delu (precej strmo in kamnito) spustila nazaj proti parkirišču. Razmišljala sem samo še o tem, kaj vse imam s seboj za malico. Moja prvotna ideja je namreč bila, da bi imela malico nekje na travi, obdana z žafrani, ampak sem se zaradi vetra odločila, da je bolje, da sem čim prej nazaj pri avtu in raje v miru prigrizke pojem tam. Vendar me je pred tem čakalo še presenečenje. Odklenjen avto! V naglici sem ga namreč pozabila zakleniti! Na srečo je bilo vse ok! Če sem se zadnji del poti »kotalila čez kamnite poti«, potem se je v tistem trenutku še meni odvalil kamen s srca, priznam. Torej konec dober, vse dobro! Pa še malica je bila potem toliko bolj dobra!

Namig: Kratek opomnik sama sebi (in morda koristi še komu): plačaj parkirnino in preveri, če si zaklenil/a avto.

Namesto zaključka. Pri vseh kolesarskih izletih z gorskim/treking/gravel kolesom imejte v mislih, da niste sami in da so časi »vse je naše«, minili. Vozimo se po gozdnih in utrjenih, označenih poteh. Obnašamo se spoštljivo tako do narave kot ostalih obiskovalcev (sprehajalcev) in živali. Velika planina pri tem ni nobena izjema, ravno nasprotno. Je največja visokogorska pašna planina pri nas in prav je da spoštujemo dejstvo, da smo v naravi samo gostje in da jo pustimo takšno, kot smo jo obiskali (za seboj pospravimo odpadke, itd.). Verjamem, da lahko vsi v sožitju občudujemo te naše narave lepote in vsak na svoj način nadvse uživamo in sobivamo.

Veliko kolesarskih pustolovščin in se srečamo kje na kolesu! Hana Verdev iz Lidlove vitalnice