NA PTUJ IN PTUJSKO GORO

• REGIJA: podravska
• CILJ: Ptuj in Ptujska gora
• IZHODIŠČE: parkirišče pri OŠ Pragersko
• CELOTNA DOLŽINA POTI: 64 km

• DOLŽINA VZPONA: 1,6 km (105 višinskih metrov) na Ptujsko goro (321 m n.v.)
• PRIMERNO ZA: cestno, treking (gorsko, gravel ali električno kolo)
• TEREN/PODLAGA: asfalt
• SKUPNI VIŠINSKI METRI: 284
• ZAHTEVNOST: srednje zahtevno
• PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Pot lahko na več odsekih poljubno skrajšate ali podaljšate (na primer, da izlet začnete že v Slovenskih Konjicah). Zaradi kolesarske poti so določeni odseki zelo primerni tudi za družine (npr. od Pragerskega do Lovrenca na Dravskem Polju, 11 km v eno smer). Od Ptuja bi lahko kolesarsko pot nadaljevali tudi po Dravski kolesarski poti do Ormoža.

Parkirišče in izhodišče

Ujela sva zadnji lep dan pred ohladitvijo sredi aprila. In ne samo to – bilo je »pasje vroče« za ta del leta, a o tem malo kasneje. Ker je bil vikend, sva parkirala pri OŠ Pragersko. Kljub temu, da sva bila tam že razmeroma zgodaj in neke pretirane toplote še ni bilo na vidiku, sem vztrajala pri uporabi kreme oz. spreja z zaščitnim faktorjem proti soncu. Ker koža je ena sama in s tem, glede na to, koliko ur sem na kolesu izpostavljena soncu, se ne hecam. Potem pa akcija, kolesa iz avta, čelada in očala na glavo, preverila sva še, če imava s seboj rezervne zračnice, osebne dokumente, prigrizke in potem je bil čas za štart.

Čez polja proti Ptuju

Pragersko vam je mogoče znano predvsem kot eno večjih železniških vozlišč pri nas (včasih in tudi danes) in to sva brez dvoma opazila tudi s kolesa, ko sva se po lepi kolesarski stezi peljala v podvoz pod železniškimi tiri. Pot sva nadaljevala mimo ribnikov, ki so v bistvu zapuščeni glinokopi, ki jih je zalila voda in so zdaj primerni tako za rekreacijo kot za ribolov (namig: po končanem kolesarjenju si tukaj lahko naredite piknik). Pot sva nadaljevala mimo Gaja, in nato ves čas po označeni kolesarski poti do Lovrenca na Dravskem Polju. Pot kot že iz imena lahko sklepate ves čas poteka med polji in je prav sproščujoča – nobenega prometa, samo narava.

Če odmislim nekaj testov hitrih reakcij, da sva iz čelad spravila mrčes in celo kakšno oso, je pot ves čas potekala presenetljivo mirno. Kakšen traktor sem in tja ter manjša skupina pohodnikov, ki so bili najbrž namenjeni na Ptujsko goro (sklepam, ker je bila precej blizu in sva jo že nekaj časa opazovala na najini desni strani). Bližje kot sva bila Ptuju, bolje sva videla Ptujski grad, a se je hkrati večal tudi promet, vendar ob primerni previdnosti in obzirnosti vseh, tako voznikov avtomobilov kot kolesarjev, ni večjih težav. Ko sva se ustavila na mostu čez Dravo, ki je namenjen samo pešcem in kolesarjem, je bilo za nama točno 22 km, približno tretjina planirane poti. Naredila sva nekaj fotografij in nadaljevala pot tik ob Dravi (kolesarske table v smeri proti Ormožu). Nedolgo zatem, sva čez 2,5 km naredila naslednji postanek – Ptujsko jezero si res zasluži, da si ga pogledate od blizu. Del poti sva tako nadaljevala po cesti ob jezeru (če ste npr. s treking ali gorskim kolesom se lahko peljete še bližje in bodo razgledi posledično še lepši).

Sledil je meni eden najlepših delov. Cesta je vodila mimo Krajinskega parka Šturmovec. Midva sva ga obiskala in raziskala že pred leti, ko sva bila tu na izletu z avtomobilom, in če še niste bili tu, vam svetujem, da si več preberete na povezavi. Tokrat sva bila brez košare za piknik in sva kolesarila naprej proti Vidmu pri Ptuju. Prav tu nekje se je najinemu kolesarskemu računalniku spet nekaj »zmešalo« in nisva točno vedela, če se še drživa planirane poti, ampak sva po naključju dohitela dva kolesarja in tako smo na hitro izmenjali nekaj besed – potrdila sta, da sva v pravi smeri proti Ptujski gori. Kljub temu, da smo šli vsak svojo pot, smo se srečali še enkrat in se pohecali, da če se vidimo pa še enkrat, potem moramo pa nujno na kavo! To je ena izmed stvari, ki je meni pri športnih aktivnostih tako ljuba: sproščenost, prijaznost in brez težav s kakšnim neznancem ali neznanko navežeš stik in malo poklepetaš.

Na Ptujsko goro in nazaj proti izhodišču

Kljub temu, da smo bili sredi aprila, je bilo sonce res, res vroče in praktično nikjer sence. Mogoče ne veste, ampak telo rabi nekaj časa, raje celo napišem nekaj tednov, da se adaptira na vročino in tole »poletje v začetku pomladi« je za organizem pravi mali šok. In prav zaradi tega sva bila tako zelo vesela, ko sva malo za krajem Sela zavila v gozd. Kljub temu, da se je cesta vzpenjala, naju klanec sploh ni motil – samo da sva bila vsaj malo v senci. Pot naju je vodila do kraja Slape, kjer sva sledila tabli za Ptujsko goro – edini »resen« klanec tega kolesarskega izleta, dolg 1,6 km, a ravno prav strm, da popestri vse do tega trenutka prevožene ravnice. Prihranila vam bom zgodovinske in versko usmerjene podrobnosti o Ptujski gori (če vas to zanima pa le malo pobrskajte na spletu), lahko pa vam povem, da si tukaj natočite vodo in na sončne in jasne dneve kot je bil najin, uživate v prostranem pogledu na vse strani neba: na Dravsko polje, Pohorje, mesti Maribor in Ptuj, Slovenske gorice proti severu, Donačko goro proti jugu ter na Boč proti zahodu.

S Ptujske gore naju je nazaj do avta čakalo še 14 km. Najprej sva uživala v krasnem spustu, cesta je široka in zelo pregledna, vendar sva bila prav vesela, ko sva se zopet vrnila na kolesarsko pot. Tik pred ciljem sva se ustavila še pri stari lokomotivi z vagonom, ki dokazuje, kako zelo je bil, in je še, železniški promet vpet v ta kraj.

Upam, da ste spet dobili zanimivo idejo za kolesarski izlet. Kljub temu, da rada kolesarim v bližini doma, priznam, da mi vsake toliko časa takšen kolesarski izlet po Sloveniji več kot polepša dan in hkrati razširi obzorja - na Slovenijo gledam čisto iz drugega zornega kota kot iz avtomobila ali »s prstom po zemljevidu«.

Uživajte v odkrivanju novih krajev in se srečamo kje na kolesu! Hana Verdev iz Lidlove vitalnice