PELJEŠAC: OD VIGANJA DO LOVIŠTA IN NAZAJ

• REGIJA: Pelješac, Hrvaška
• CILJ: Lovište
• IZHODIŠČE: Viganj
• CELOTNA DOLŽINA POTI: 37 km

• DOLŽINA VZPONA: od konca Viganja do vrha 4,8 km, od Lovišta do vrha 4,5 km (skupaj 9,3 km)
• PRIMERNO ZA: cestno, treking, gorsko, gravel ali električno kolo
• TEREN/PODLAGA: asfalt
• SKUPNI VIŠINSKI METRI: 702
• ZAHTEVNOST: srednje zahtevno
• PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Če niste v najboljši kondiciji, potem vam predlagam, da se povzpnete samo do razgledne točke, s katere se vam odpre osupljiv pogled proti Korčuli in obalnim krajem na Pelješcu in se nato spustite nazaj proti izhodišču. Za tiste bolj telesno pripravljene ali pa tiste, ki imate e-kolesa, pa predlagam, da dodate še spust proti Lovištu, ki je res ljubek obmorski kraj. Za družinsko kolesarjenje je primeren del poti, ki poteka tik ob obali (Viganj, Kućište, kamp Palme, cca 4 km v eno smer). Vožnjo v smeri Orebića in »nazaj« po cesti, po kateri se pripeljete do sem (414), raje odsvetujem, ker je precej prometna v obe smeri, polna turistov, tovornjakov in precej nervoznih domačinov z vratolomnimi manevri.

Iz Viganja proti Lovištu 1. del

Priznam, jaz sem bolj »zimski tip« - raje imam hladnejše temperature in zimsko idilo. Vročino slabše prenašam, zato sem se kar nekaj časa morja in klasičnih poletnih dopustov izogibala oz. sem jih raje preživela kje v hribih. Da me moj dragi »zvleče« na morje, mora biti zadoščeno vsaj dvema pogojema, in sicer, da greva v začetku poletja in da tam piha, ker se rada učim novih vodnih športov. Ampak tokrat sem imela še enega Jollyja v rokavu – s sabo sem vzela še cestno kolo (ker sup, plavutke in kopalke pač niso dovolj, haha). Ampak ne kar tako - bila sem na »misiji«. Prijavila sem se namreč na svoj prvi Poli kolesarski maraton, ki sicer tradicionalno poteka na Ptuju, tokrat pa sem se ga udeležila kar virtualno (kjerkoli na svetu si moral prekolesariti vsaj 22 km in posredovati podatke). Super ideja, kajne?!

Namig: V poletnih dneh se na kolesarske izlete raje odpravite bolj zgodaj, ko je vročina še znosna in cesta običajno manj prometna.

Na Pelješac sva prispela zelo pozno zvečer, zato sva naslednje jutro spala malo dlje in posledično sem se tudi na ta moj virtualen kolesarski maraton podala vsaj uro kasneje, kot sem načrtovala. Kljub napovedi, da bo oblačno in 22 °C, kar je meni idealno za kolesarjenje, se je nebo razjasnilo, sonce pa na polno pokazalo svojo moč in hitro dvignilo temperaturo na 29, 30 °C. In če tem temperaturam dodam še lep klanec brez sence in kančka vetra, potem je meni hitro prevroče. No, uspešno sem se »pregrizla« čez klanec in se spustila proti Lovištu, naredila 23 km in zaključila, ker sem »zakuhala«. Preprosto mi je bilo tako vroče, da mi je že sama ideja, da se moram še enkrat povzpeti na klanec, predstavljala res hud odpor in slabost, kar res ni v moji navadi, saj komaj čakam, da »grizem«. Kljub temu, da sem med vožnjo spila 1,5 litra tekočine, sem se odločila, da se raje usedem na obalo in v senci pokličem mojega dragega, da me pride »rešit« z avtom. Uspešno sem opravila virtualni maraton in še ravno pravočasno zaključila s kolesarjenjem, ker svojega zdravja na račun tega res ni treba postavljati na kocko. Včasih bi nadaljevala za vsako ceno, z leti pa me je vsaj malo srečala pamet in kolesarim, telovadim in se lotevam vseh ostalih športov tako, da v njih uživam in jih želim ohranjati tudi na dolgi rok.

Namig: V vročih, poletnih dneh je dovolj velik vnos tekočine nujen (voda z dodatki elektrolitov ali kakšen izotoničen napitek).

Iz Viganju proti Lovištu 2. del

Držim se načela, da lokalno počni lokalno. Torej, če sem na morju, plavam, grem na kakšen krajši tek, večerni sprehod, na kakšen izlet s supom, ali pa si sposodim opremo za surfanje in malo ponovim, kar sem se naučila do zdaj in vsakič naredim kakšen korak naprej. Ampak ker sem imela tokrat s seboj še kolo, mi ni dalo miru, da ne bi šla vsaj še enkrat. Tokrat sem v upanju, da se čim bolj izognem soncu in vročini, štartala že ob 7.30h in ne ob 11h, kot pri prvem poskusu. Pot sem začela v centru kraja Viganj, ob morju nadaljevala mimo Kućišta in se pri kampu Palme po 3,5 km priključila glavni cesti, ki vodi proti Lovištu. Naslednjih 5 km je bilo valovitih, cesta se malce vzpenja, malce spušča. Od table, ki je naznani konec kraja Viganj, pa se je začne pa resnejši del poti. Asfalt je bil lep, klanec ravno prav strm, da je predstavljal izziv, a hkrati ni bil brutalno težek (dolg je 4,8 km), vendar je bil v celoti izpostavljen soncu, tako da sem si bila hvaležna, da sem šla dovolj zgodaj. Minil je kot bi mignil, saj ob pogledih na morje in vse otoke in točke kar pozabiš, da vrtiš pedala.

Cesta je bila prazna, prehitelo me je morda 5 ali 6 avtomobilov, v nasprotni smeri pa sem srečala enega kolesarja. Temu bi lahko rekla privilegij dopusta izven najbolj turističnih terminov. Zagotovo bo med glavno turistično sezono bolj prometno, a vsekakor bolj sprejemljivo, kot če se na kolesarski izlet podate v smeri proti Orebiču in »nazaj« v smeri vožnje, po cesti, ki vas pripelje v ta konec polotoka. Ko sem zagledala znak, da me čaka ovinek in 9% spust, sem zaradi vožnje pred nekaj dnevi že vedela, da me čaka lep spust proti Lovištu.

Nazaj proti izhodišču

Lovište je bilo še odeto v jutranji spokoj, samo »deda« v sosednji gostilni je na glas preklinjal – toliko sočnih kletvic na enkrat že res dolgo nisem slišala, haha. Pojma nimam, kaj ga je tako razjezilo, zagotovo pa vem, da na srečo ničesar nisem bila kriva jaz. Naredila sem nekaj požirkov vode, par fotk (saj veste: »Nisi slikal, nisi bil!«) in tokrat s super počutjem in še večjim entuziazmom napadla klanec še iz obratne smeri.

Tudi nazaj grede sem lahko le sanjala o kakšni senci, klanec pa je bil z vidika razgledov bistveno bolj skop kot prej. Glede težavnosti je približno enak in tudi skoraj enako dolg (če mi ne verjamete, poglejte profil poti zgoraj). Priznam pa, da sem se bolj kot klanca veselila spusta v smeri proti izhodišču, ker sem vedela, da bo noro lep. Pri spustu sem zavirala močneje in pogosteje kot običajno, saj se nisem in nisem mogla nagledati Korčule v daljavi. Če ste kdaj v teh koncih, se z avtomobilom zapeljite vsaj do razgledne točke, prepričana sem, da vas ne bo pustila ravnodušne. Zaključila sem v stilu – z ležerno ravninsko vožnjo po obalni cesti, tušem in skokom v morje. Ta morsko kolesarsko obarvane počitnice so bile nadvse super! Mogoče bom pa to, da na morje vzamem s seboj tudi kolo, od zdaj naprej postala moja stalna praksa, kdo ve. 😊

Namig: Preden grem na kolo, se vedno namažem s kremo z zaščitnim faktorjem (vsaj s 30, še raje s 50).

Prijetno in fletno poletno kolesarjenje in veliko užitkov na dopustu kjerkoli že boste! Hana Verdev iz Lidlove vitalnice