Kolesarski izziv: Kdo bo prej na Katarini nad Ljubljano?

REGIJA: osrednjeslovenska

CILJ: Katarina nad Ljubljano (738 m n. v.)

IZHODIŠČE: parkirišče (Lidl Vižmarje)

CELOTNA DOLŽINA POTI: 35,5 km

DOLŽINA VZPONA: od odcepa v Sori do gostišča na Katarini 7,7 km (309 višincev)

PRIMERNO ZA: cestno, treking, gorsko, gravel ali električno kolo

TEREN/PODLAGA: asfalt

SKUPNI VIŠINSKI METRI: 415

ZAHTEVNOST: srednje zahtevno

PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE:

Katarina nad Ljubljano je zelo priljubljena izletniška točka za ožjo in širšo okolico. Nad njo so navdušeni cestni in gorski kolesarji ter pohodniki. Na vrh vodi več poti. Pred leti sem se s cestnim kolesom tja največkrat podala v smeri čez Stransko Vas, Gabrje in Osredek pri Dobrovi ali pa z gorskim kolesom najprej na Toško čelo in nato naprej proti Topolu – točno to pot je tokrat izbral Anže s Floro. Midva z Jernejem pa sva šla iz Sore. Tisti, ki res obožujete klance in čudovite razglede, pa lahko pot podaljšate še proti cerkvi svetega Jakoba (z gorskim ali gravel kolesom).

Prvi izziv: Kje in kdaj se dobimo?

Niti sanja se vam ne, koliko usklajevanja je bilo treba, da smo se trije uskladili za en datum in uro – skoraj misija nemogoče, ampak nam je uspelo! Saj poznate pregovor »Kjer je želja, tam je pot.« Presek naših natrpanih urnikov se je zgodil na en junijski torek ob 18.30 v Vižmarjih. In vsi smo bili točni kot švicarske ure – bravo mi. 😊 Na parkirišču smo še malo poklepetali, ker se res dolgo nismo videli v živo. Anže se je pošteno nasmejal mojemu prtljažniku, ki je bil poln hrane, Flora, ki je bila nepričakovano prijetno presenečenje tega izleta pa se je sramežljivo skrivala za gorskim kolesom. Prvoten plan je bil namreč tak, da Katarino nad Ljubljano osvojimo s treh smeri, midva z Jernejem vsak iz svoje smeri s cestnimi kolesi, Anže pa z gorskim čez Toško čelo. Na koncu smo se odločili, da greva z Jernejem skupaj po asfaltni cesti, Anže pa z dodatnim 25 kg bremenom, ljubko Floro, z e-gorskim kolesom čez Toško čelo in Topol, da smo »enakovredno razdeljeni« in da ima vsak malo družbe za klepet. Tudi to je čar kolesarjenja, kajne?

Tri, štiri, prižgimo štoparico!

Da pa celoten izlet ne bo kar tako, smo si zadali, da bo to ena mini tekma – kdo prvi pride na cilj. Za nagrado pa si, ne glede na to, kdo bo zmagovalec, ob sončnem zahodu naredimo kratek piknik s prigrizki, ki jih vsak po svoji izbiri pelje s seboj.

Malce smo zamujali, ker sem v vsem kaosu in klepetanju izgubila ključ od avta (4 potovalke za cel dan od doma in vreča hrane pa vsa kolesarska oprema) – tolažilo me je to, da je zagotovo nekje, ker drugače se ne bi mogla pripeljati do izhodišča. Med sistematičnim iskanjem ključa po vseh kotičkih avta sem našla še sprej za zaščito pred komarji in prijazno vprašala, če ga kdo želi.

»Maaah, kje, zakaj le?!« je bil odgovor, moja ženska intuicija pa je poskrbela, da sem se bolj za šalo kot za res posprejala po nogah in rokah, kot da se odišavljam z dezodorantom. Kasneje boste videli, da je bila to najbrž ena najboljših potez dneva (več pa še ne povem). Po petih minutah »Brez panike, vse imamo pod kontrolo!« sem le našla ključe, zaklenila avto (ker če redno berete moje bloge, potem veste, da to ni čisto samoumevno, haha), smo ob 19h le vključili svoje športne ure, si zaželeli srečno pot in se suvereno spodbujali, da bomo precej pred sončnim zahodom zagotovo na vrhu.

Namig: Brez česa ne grem na kolo? Nujno vedno kolesarim s čelado na glavi (v nahrbtniku ali na krmilu nam res ne koristi), pred izletom se namažem s kremo z visokim zaščitnim faktorjem, v žep nujno stlačim paket papirnatih robčkov, v bidon z vodo dodam »šumečko« z elektroliti, in za daljše kolesarske izlete nujno vzamem s seboj še nekaj ogljikovih hidratov za energijo na primer sadno ploščico ali dve. Psst, moj bolj občutljiv želodec pa zelo uživa tudi v sadnih kašicah za otroke, tudi z banano je nadvse srečen.

Sproščeno ogrevanje in bonboni

Z Jernejem sva šla tokrat prvič skupaj na kolo, tako da nisem vedela, kaj točno naj pričakujem. Med ogrevanjem po pretežno ravninskem delu ceste mimo Mednega in proti Sori, sva klepetala. Ugotovila sva sledeče: jaz sem prvo cestno kolo kupila pred 13 leti, Jernej pred 3 meseci. Za izkušnje dobim torej eno točko, pri letih eno izgubim, saj je Jernej bistveno mlajši do mene. Utrujena sva bila približno enako (izkazalo se je, da sem imela v strmejši del klanca jaz »težje noge« kot radi rečemo), ker sva oba prejšnje dni brez odmora kolesarila, recimo da sva bila približno izenačena. Imava pa še eno skupno lastnost oz. kar več lastnosti. Oba rada kolesariva, spremljava kolesarstvo, imava naštudirano (športno) prehrano, kaj jesti pred, med in po kolesarjenju in kar je za lušten izlet najpomembnejše – oba imava ego pospravljen zelo globoko v žepu. Kar pomeni, da nisva šla na kolo, da si »meriva obseg rok in nog«, se premagujeva in potem provocirava, ampak da se imava fino. In točno tako sva se tudi imela.

Namig: Super je, če si za družbo na kolesu najdete koga, ki je približno enako telesno pripravljen, da sta drug drugemu spodbuda in motivacija. Če so razlike prevelike, se hitro zgodi, da je nekomu tempo prenaporen, izčrpavajoč in se mu vse skupaj zameri, drugi pa je ves živčen, ker ima prenizek srčni utrip in mora ves čas nekoga čakati. Potrpežljivost, sočutnost in ravno prava spodbuda pa lahko še tako velike razlike v kondiciji »zgladijo« v eno krasno izkušnjo.

V Sori sva se po slabih 10 km ogrevanja ustavila za minutko ali dve, naredila požirek vode, Jernej je zagrizel v nekaj bonbonov, medtem pa sem jaz poklicala Anžeta, kje sta s Floro, če je vse ok in kako jima gre. »Vredu, vredu, se premikava … Ne morem govorit, komarji naju napadajo, šibava naprej!« In tako sva tudi midva štartala proti zadnjemu delu poti. Kljub temu, da je bil dan v Ljubljani precej vroč, 30, 31 °C, je bilo v senčnem delu od Ločnici, ki teče ob cesti, presenetljivo zelo prijetno hladno. Recimo, da je prvih 5 km še precej prijaznih in sva kolesarila skupaj, zadnja 2,5 km pa sta »pokazala zobe«, moje noge so bile težke kot da bi mi nekdo navezal kamne na stegna, zato sem Jerneju predlagala, da gre naprej, jaz pa počasi »pripujsam« za njim. Pred zadnjim ovinkom me je kolegialno počakal in takrat sva že oba začela z za kolesarje z zelo nenavadnimi manevri. Potiskala sva pedala in hkrati klatila z rokami, kot da se boriva z duhovi ali pa pleševa na divjo glasbo – v resnici so naju napadli roji komarjev in sva se poskušala boriti z njimi, haha. Moje roke in noge so bile še nekako ok, ampak okoli glave so pa tako cvilili kot da poslušam pokvarjeno radijsko postajo.

In zmagovalca mini tekme sta …

Prav ta zoprn napad komarjev je bil kriv, da sva proti koncu klanca pospešila in na veliko veselje ugotovila, da Anžeta in Flore še ni in da sva prva. Zaplesala sva nek smešen zmagovalni ples (le preverite moj IG profil in se nama malo nasmejte) in si čas krajšala tako, da sva preverjala, kaj vse sva s seboj tovorila v žepih kolesarske majice. No, tu sem absolutna zmagovalka, kar je potrdil tudi Jernej, haha. Ploščica, bio sadno kašico za Floro, robčki, vrečko z dokumenti in ključi – mogoče pa nisem imela tako zelo težkih nog, ampak sem se tako »obtežila« (vsak izgovor je dober). V tem trenutku sta nekaj minut za nam prišla na vrh še Flora in Anže! Kolegialno smo si čestitali, naredili fotko za spomin in ugotovili, da imamo pred sončnim zahodom še dovolj časa, da si privoščimo prigrizek. No, enak plan so imeli tudi komarji, le da smo za njih prav mi ta prigrizek! Vse smo pospravili še hitreje kot smo pripravili, si dali petke in jo »pobrisali« nazaj proti izhodišču kolikor so nas nesle noge, tako da smo bili še pred temo nazaj pri avtomobilih.

Kaj nam je za regeneracijo po kolesarjenju svetoval Jernej in kaj se je zgodilo z njegovimi bonboni, si poglej na Instagramu na mojem Reelu (Kolesarski izziv: Kdo bo prvi na Katarini nad Ljubljano?). Kako sta svoj del poti doživljala Anže in Flora, si boste lahko kmalu pogledali na Lidlovem Youtoube kanalu, zato se le prijavite, da ne zamudite zanimivih, zabavnih in raznovrstnih idej za vitalno preživljanje poletnih dni.

Uživajte v poletju in poletnih aktivnostih! Hana Verdev iz Lidlove vitalnice