Iz Šmartnega ob Paki na Sveti Križ

IZ ŠMARTNEGA OB PAKI NA SVETI KRIŽ

REGIJA: Savinjska
CILJ: Sveti Križ nad Belimi Vodami (1054 m n. v.)
IZHODIŠČE: Šmartno ob Paki (železniška postaja)
CELOTNA DOLŽINA POTI: 40-45 km (če boste še malo eksperimentirali kot jaz, haha)

DOLŽINA VZPONA: od odcepa Florjan/Bele Vode do cerkvenih objektov na Svetem križu 6,5 km (573 višincev)
PRIMERNO ZA: cestno, treking, gorsko, gravel ali električno kolo
TEREN/PODLAGA: asfalt
SKUPNI VIŠINSKI METRI: 773
ZAHTEVNOST: zelo zahtevno
PROFIL POTI:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Predlaganega izleta se lahko lotite po etapah in glede na trenutno telesno pripravljenost. Lahko greste iz Šmartnega ob Paki samo do Skornega (primerno tudi za družine z otroci), ali pa naprej do Florjana in se potem odločite, ali se lotite klanca oz. kolesarite dokler zmorete in se nato po isti poti vrnete nazaj. Lahko bi npr. šli tudi v smeri proti Šoštanju, nadaljevali proti Velenju, zavili v smeri Podkraja pri Velenju (pri pokopališču) in se čez hrib in Veliki Vrh ponovno vrnili v Šmartno ob Paki.

Šmartno ob Paki

Pravijo, da lahko greš z vasi, a vas ne more iz tebe. Tudi jaz se rada vračam v svojo domačo občino in kraj, čeprav priznam, da preredko. Me pa vedno nekako »zagrabi nostalgija«. Konec osnovne in med srednjo šolo sem veliko kolesarila, sicer z gorskim kolesom, ampak me tudi asfalt ni nikakor motil. Če se prav spomnim, nisem imela nič »kolesarskega« - kratke pajkice, ki so bile ravno v tistem obdobju zelo popularne (brez podloge, seveda), kratko majico in sigurno sem bila brez čelade in očal. Samo vzela sem kolo, obula superge in šla. In marsikoga še danes, po 30 letih srečam točno takšnega (in vse je ok), sama pa grem s časom naprej, in če mi podložene kolesarske hlače nudijo več udobja, če čelada ščiti mojo glavo in očala preprečujejo neskončno »trkov« z mrčesom – in je vse cenovno zelo dostopno, ne vidim nobenega razloga, da ne bi sledila razvoju. Saj smo tudi stare lokomotive zamenjali s sodobnimi vlaki, kajne? No, in ko smo ravno pri vlakih - tokrat sva parkirala na železniški postaji v Šmartnem ob Paki. Pa začnimo s kolesarsko pustolovščino.

Med železniško progo in Pako

Glede na vremensko napoved je bil pred nami sončen in (pre)vroč dan, zato sva se na kolesarski izlet odpravila zelo zgodaj. Z železniške postaje sva kolesarila v smeri proti Gorenju. Najprej je cesta potekala tik ob železniški progi, nato prečkala reko Pako in do Paške vasi je bila neprometna. Tako sva brez težav opazovala Golte, Smrekovec in cilj tega izleta – Sveti Križ nad Belimi Vodami. Kljub temu, da sem domačinka, čisto na vrhu s kolesom še nisem bila (peš pa sigurno, ampak dolgo, dolgo let nazaj). In res je bil že skrajni čas, da to popravim. V Paški vasi sva zavila v levo (pot je jasno označena z rdečimi tablami) in se na koncu vasi priključila na lepo, popolnoma novo kolesarsko stezo, ki po tem, ko prečka glavno cesto, naredi izlet res sproščen in varen, saj se izogneš precej prometni cesti v smeri proti Velenju. Kolesarska pot je razgibana in zanimiva, ima več mostičkov, kratek vzpon v Skornem in lep spust. Tik preden se je kolesarska steza v tem delu zaključila, je sledil še krajši neasfaltiran odsek, ampak je makadam utrjen in z malo previdnosti lahko brez večjih zapletov tistih nekaj metrov prekolesarite tudi s cestnim kolesom.

Sproščeno ogrevanje in bonboni

Z Jernejem sva šla tokrat prvič skupaj na kolo, tako da nisem vedela, kaj točno naj pričakujem. Med ogrevanjem po pretežno ravninskem delu ceste mimo Mednega in proti Sori, sva klepetala. Ugotovila sva sledeče: jaz sem prvo cestno kolo kupila pred 13 leti, Jernej pred 3 meseci. Za izkušnje dobim torej eno točko, pri letih eno izgubim, saj je Jernej bistveno mlajši do mene. Utrujena sva bila približno enako (izkazalo se je, da sem imela v strmejši del klanca jaz »težje noge« kot radi rečemo), ker sva oba prejšnje dni brez odmora kolesarila, recimo da sva bila približno izenačena. Imava pa še eno skupno lastnost oz. kar več lastnosti. Oba rada kolesariva, spremljava kolesarstvo, imava naštudirano (športno) prehrano, kaj jesti pred, med in po kolesarjenju in kar je za lušten izlet najpomembnejše – oba imava ego pospravljen zelo globoko v žepu. Kar pomeni, da nisva šla na kolo, da si »meriva obseg rok in nog«, se premagujeva in potem provocirava, ampak da se imava fino. In točno tako sva se tudi imela.

Namig: Proti Smrekovcu v desno je brutalno. Levo, na Sveti Križ … je pa še težje. :D

Kolesarila sva v smeri proti toku reke Pake, zato se je pot ves čas blago, a skoraj neopazno vzpenjala. V Florjanu, kjer je železniška proga zavila v desno proti Šoštanju in Velenju, sva midva zavila v levo in ob Šentflorjanščici nadaljevala v smeri proti Belim Vodam. Za nama je bilo 14 km ogrevanja in kot lahko vidite na profilu poti zgoraj, se potem začne zares – na kar opozori tudi znak, ki opozarja na 16 % naklon. Prvih nekaj metrov mi je bilo še smešno in sem klepetala, ko me je prehitel tovornjak, ki je komaj zmogel v klanec pred nama, sem vedela, da je bolje, da utihnem, ker »tole pa ne bo lahko«. In ni bilo (če me hočeš videti v obraz rdečo kot kuhan rak in slišati »preklinjati« po lokalno – častim Reel na mojem Instagram profilu, haha). Naslednje 3,5 km je strmo, samo vprašanje, kdaj je zelo, in kdaj še malo bolj. In ko sva na svoji levi videla Sveti Križ, sem dojela, da to še zdaleč ni konec današnjega vzpona.

Kako sem gledala križno in videla vse belo :)

Na razcepu, kjer je jasno označeno, da pot proti Svetemu Križu vodi v levo, pot v desno pa proti Smrekovcu, sva se za trenutek ustavila. Moj dragi mi je vlival upanje, da bo šlo do vrha, a hkrati v isti sapi napovedal, kaj me čaka (citiram: »Proti Smrekovcu … Brutalno je. Sveti križ je pa še težji.«). Za trenutek sem pomislila, da sploh ne bi nadaljevala, ker so se nad nama začeli nabirati čudni, težki, sivi oblaki. Kljub lepi napovedi je treba upoštevati tudi kakšne hitre lokalne spremembe vremena. Radarska slika se je strinjala z mojim opazovanjem, vendar sva ocenila, da imava še več kot dovolj časa, da lahko greva varno do na vrha. Pri tem razcepu naju je čakal tudi edini spust, sicer kratek, ampak je bil osvežujoč. Pomahala sva kravicam in še enkrat drug drugega »preverjala«, če sva prepričana, da se lotiva še zadnjega odseka. Luka pravi ja. Hana je tudi za. Torej sva 100 %. Roka – roka in sva šla.

Namig: Kljub lepi napovedi, je poleti treba upoštevati tudi kakšne hitre lokalne spremembe vremena, zato med potjo včasih še dodatno preverim radarsko sliko padavin.

Cesta je asfaltirana, vendar zelo ozka. Ima samo tri ovinke - predstavljajte si jo, kot da bi narisali črko Z in ji dodali še eno poševnico. Priznam, da se kaj drugega ne spomnim, vsak vrtljaj pedala je bil zgodba zase. Premikala sem se kot polž, a sem se. Še Luka pred mano, ki je v mojih očeh kot da je ravnokar zmagal TDF, je vozil malo cik-cak kolikor je ozka cesta sploh dopuščala. Kolesarski računalnik je večinoma kazal okoli 20 %. Kolikor sem lahko videla, ni padel pod 17 %, za trenutek pa sem zaznala celo 27 % - ali pa so bile to že blodnje, haha. Bom še malo potrenirala, ponovila vzpon in podrobneje poročam! Da bo vse skupaj še bolj napeto in smešno, se mi je prvič zgodilo, da se je uprl celo moj kolesarski računalnik. Nastavljenega imam tako, da če se hitrost zmanjša pod 3 km/h, da se avtomatsko ustavi. Ker je bila moja hitrost tik pred ciljem med 2,5 in 2,9 km/h, je sklepal, da se sploh ne premikam in je nehal izrisovati in meriti pot. Pa še nepopisno soparno je bilo. In 100 metrov pred ciljem sem se odpela in stopila s kolesa.

Neosvojen vrh, kaj pa zdaj?!

Ni šlo več. Imela sem občutek, da vidim pred očmi belo in da že gledam navzkriž – ja, to je Sveti križ nad Belimi Vodami! In ostaja neosvojen! Moj edini klanec do sedaj, da sem morala stopiti s kolesa. Je to poraz? Nikakor ne! Nadvse sem ponosna, da sem prišla skoraj do vrha s kolesom in zadnjih 100 metrov peš. Zagotovo sem zase in za svojo kondicijo naredila več kot par, ki naju je prehitel z električnimi kolesi (ampak tudi na njiju sem ponosna, ker brez e-koles sploh ne bi prišla do sem). Pametno sem se odločila, da sestopim s kolesa – ker poznam svoje meje in vem, kdaj »ne morem«, ker se mi ne da, in kdaj »ne morem«, ker bi bilo nevarno za zdravje. In ker kolesarim iz veselja, za rekreacijo, ne za medalje in zmage, si to, da neham, lahko privoščim.

Za nekaj minut sem se usedla na travo in se nadihala, nato sem se sprehodila proti oddajniku, kjer je lep razgled na Šaleško dolino in okoliške hribe. Oblaki nad nama so delovali še bolj »grozeče« kot prej, zato sva samo oblekla kolesarski jakni in se spustila nazaj proti kravicam. »Greva tu zdaj levo in čez bližnjico proti Lepi Njivi in proti Mozirju.« je predlagal Luka. V mojem spominu je bilo, da je cesta tam makadamska, ampak od teh mojih spominov je že toliko let, da bi jo v tem času najbrž že lahko asfaltirali – in sem sledila ideji. Krasen spust, ki ni trajal dolgo. Seveda je bila pot naprej makadamska. Domačina, ki je ravno pral avto, sva prijazno vprašala, kaj nama svetuje. Iskreno povedano, da je razrito in le delno sanirano od lanskih poplav, in da naj se raje po isti cesti vrneva nazaj, naju je več kot prepričalo. No, in kot da klancev za ta dan še ni bilo dovolj - pa sva šla spet v klanec, na srečo le slaba 2 km. Ampak sledil je res, res krasen spust. V sončnem vremenu bi bilo sigurno še lepše, ampak tudi še bolj vroče, tako da sva bila na nek način kar hvaležna, da se je pooblačilo in shladilo.

Namig: Tudi v poletnih dneh, sploh ob nepredvidljivem vremenu, je lahka kolesarska jakna več kot dobrodošel del opreme.

Zdaj pa res samo še nazaj …

Če verjamete. Kljub temu, da sva se odločila, da je en »kiks« na dan z napačno izbrano ceste dovolj, sva seveda morala naredili še enega. Tokrat na mojo pobudo. Da je 1:1 in da je mir pri hiši. Spomnila sem se, da iz Florjana še ena cesta vodi do Lepe Njive in Mozirja, in tako sva še enkrat zavila s predvidene poti. Tudi ta poskus ni trajal prav dolgo (na zajemu slike zgoraj se vidi kot kratek »repek« izven poti), saj sva po slabem kilometru spet naletela na makadam, ker poteka obnova ceste in morala obrniti. Več kot očiten znak, da naj za ta dan pospraviva svojo kreativnost, izvirnost in spontanost v žep, nehava komplicirati in se še samo vrneva nazaj na izhodišče ob Paki in ob železnici. In točno to sva potem tudi naredila. Le da je bilo malce drugače kot sva si predstavljala, saj sva imela še dodaten trening – ves čas sva kolesarila proti močnemu vetru. Pa naj še kdo reče, da je kolesarjenje dolgočasno? Meni se zdi vsaka vožnja kot življenje: malo gor, malo dol, nekaj lepega, nekaj manj lepega, ogromno prijaznih in tolerantnih voznikov in kdaj pa kdaj kakšen manj pozoren, da te spomni, da si lahko hvaležen za vse ostale, ki jim je mar za tvoje življenje in lepo »sobivamo« in si delimo cesto za različne namene. Večino poti na tem kolesarskem izletu sem izgledala popolnoma drugače kot damsko urejena gospodična v roza obleki v ozadju železniške postaje – ampak sem prepričana, da je vsaka srečna na svoj način.

Uživajte v kolesarjenju, odkrivanju novih poti in premikanju lastnih meja zmogljivosti! Hana Verdev iz Lidlove Vitalnice.