Iz Kamnika na Črnivec in k izviru Kamniške Bistrice

IZ KAMNIKA NA ČRNIVEC IN K IZVIRU KAMNIŠKE BISTRICE

REGIJA: Osrednjeslovenska
CILJ: Črnivec (902 m) in izvir Kamniške Bistrice
IZHODIŠČE: Kamnik
CELOTNA DOLŽINA POTI: 51 km

DOLŽINA VZPONA: Stahovica – Črnivec (10,5 km), Stahovica – izvir Kamniške Bistrice (8 km)
PRIMERNO ZA: cestno, treking, gorsko, gravel ali električno kolo
TEREN/PODLAGA: asfalt
SKUPNI VIŠINSKI METRI: 722 m (Stahovica – Črnivec: 460 m, Stahovica – izvir Kamniške Bistrice: 166 m)
ZAHTEVNOST: zahtevno
PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE:

Ta izlet ima več opcij, ki si jih lahko »sestavite« po svojih željah in trenutnih zmožnostih. Lahko greste samo iz Kamnika do Stahovice in nato do izvira Kamniške Bistrice (15 km v eno smer), lahko greste iz Kamnika do Stahovice in nadaljujete do Črnivca (17,5 km v eno smer). Če vam vreme in kondicija dopuščata, bi se lahko malce pred Črnivcem odcepili proti Podvolovljeku, se potem spustili Lučam, nadaljevali s tokom Savinje proti Ljubnemu ob Savinji, zavili desno do Radmirja in nadaljevali proti Gornjemu Gradu, mimo Nove Štifte in nato Črnivec osvojili še iz gornjegraške smeri (ta »krog« vam dodatno podaljša pot za dobrih 50 km in še kar nekaj višinskih metrov).

Izlet v ta del Slovenije si lahko zastavite tudi tako, da gre npr. del družine z nihalko raziskovati Veliko Planino (super je tudi za odkrivanje z gorskim kolesom), medtem ko drugi odkrivajo ceste s cestnim kolesom. Zagotovo pa se za vsakega kaj najde. Za malo navdiha pa si poglejte, kako se je imel naš Anže s svojo družino na Veliki Planini.

Zmoreš to! Tudi ti!

To poletje je polno izzivov. Če odmislimo ostalo, si za primer vzemimo le vreme. Nevihta za nevihto, »petje« motornih žag, ki omogočajo, da se ljudje lahko normalno vozimo v službo kljub podrtim drevesom na cesti (da tistih v gozdu ne omenjam). Nestabilnost in nepredvidljivost sta torej glavna akterja tega poletja. Vsaj vode je dovolj in ni poletne suše, se tolažim in poskušam na vso situacijo gledati kolikor se le da optimistično. Priznam pa, da je v teh vremensko nestabilnih časih in reševanju »reši kar se rešiti da« precej težko najti še »vremensko stabilno okno« za kolesarjenje. Sploh če štartaš na enem koncu Slovenije in preden se pripelješ na drugega, je vreme tam že popolnoma spremenjeno. Prav zaradi tega je tudi tokratni izlet malce prilagojen. Ker če komu ali čemu to poletje ne zaupam več, potem je to zagotovo vreme.

Zaradi celotne situacije sem se pred tokratnim kolesarskim izletom za pogum postavila pod Parkside plakat. »Zmoreš to!« Ne glede na to, kaj nam narava pripravlja, vem, da bomo nekak zmogli. Moč in pogum nam v določeni meri uliva tudi to, da za vsakim dežjem posije sonce, in da smo za vsakim kolesarjenjem močnejši in bolj pripravljeni za naslednje.

Namig: Če želite vsaj malo občutiti, kako se počutijo kolesarji na Tour de France, ko se vozijo po kockah Elizejskih poljan, potem se le zapeljite s cestnim kolesom čez staro mestno jedro. Kljub kockam in tresljajem je vredno, da se zapeljete tu mimo in si ogledate Mestni trg in Stari grad nad Kamnikom v ozadju.

Po turistični vožnji čez Kamnik, kar je super za ogrevanje in hitro spoznavanje lokalnih znamenitosti, sva nadaljevala v smeri proti Mekinjam. Cesta naju je vodila tik ob samostanu Mekinje, ki je star kar 700 let (prvotno je bil grad), nato pa sva nadaljevala proti Godiču. Medtem ko sva kolesarila med polji, se je pred nama risala prekrasna kulisa Kamniško-Savinjskih Alp, ki dajejo občutek, da so skoraj na dosegu roke.

Nekaj vam moram priznati. Rada sem imela geografijo, ampak šele zdaj, ko sem prekolesarila toliko cest, imam občutek, da Slovenijo malce bolje poznam. Še vedno pa imam še precej »sivih con«, ki sem jih prevozila samo z avtomobilom, s kolesom pa še ne. Komaj čakam, da raziščem čim več poti!

Slikoviti »Y«

Morda imam prebujno domišljijo, vendar jaz na zemljevidu vidim malo nagnjen »Y« (Y, ki ga je močan veter nagnil precej v desno, če se malce pošalim), tako da tokrat težko napišem, da gre za »krožno pot« - se pa vsekakor vrnete na izhodiščno mesto.

Ko se iz zelo neprometne ceste mimo Godiča priključite na malce bolj prometno cesto proti Stahovici, je pred vami odločitev dneva. Prav v semaforiziranem križišču sredi Stahovice, morate sprejeti odločitev dneva: Boste zavili levo proti izviru Kamniške Bistrice ali kolesarili naprej proti Črnivcu? Ne glede na to, katero opcijo izberete, prisežem, obe sta zelo lepi in slikoviti. Za lažjo predstavo si lahko pogledate graf zgoraj, kjer je prva »piramida« vzpon na Črnivec (dobrih 10 km in 460 višinskim metrov), drug »pukelj« pa vzpon proti izviru Kamniške Bistrice (8 km in 166 višinskih metrov).

Namig: Skoraj bi pozabila! Ker je bila nedelja, sva avtomobil pustila kar pred trgovino Lidl v Kamniku.

Na Črnivec ali krpica pri krpici

Najina odločitev je bila jasna, najprej se spoprijateljiva s Črnivcem, nato pa po spustu zavijeva še v izviru. Ker oba zagovarjava, da se težje stvari naredi najprej, potem pa za piko na i še lažjo. Sprva se je cesta iz Stahovice čisto blago vzpenjala in hiše ob cesti, ki se jim približaš skoraj do predpražnika, so del naselja Črna pri Kamniku. Cesta zdaleč ni bila prazna, saj tu poteka precej turističnega prometa (naštejem vam lahko tablice skoraj iz cele Evrope). Po treh kilometrih se je »ležernost« prenehala, nizati sva začela ovinek za ovinkom. Glede ceste je pa tako – asfalt je na določenih redkih odsekih zelo lep, večinoma pa bolj spominja na staro zrabljeno suknjo, ki jo lastnik ni zavrgel, ampak vsakič, ko se pojavi nova luknja, le-to skrbno zakrpa z novo krpico (asfalta v tem primeru). In teh zakrpanih lukenj tukaj ni malo. Vendar zaradi lepih serpentinastih ovinkov na to kar malce pozabiš (vsaj do spusta).

Namig: Zaradi lepih, serpentinastih ovinkov je ta prelaz priljubljen tudi med motoristi, zato previdnost res ni odveč.

Kljub temu, da je vzpon razmeroma dolg, v resnici ni nikjer zelo težek, vmesni deli so na momente celo ravni (oz. delujejo tako). Predvsem pa lahko občudujete naravo, ki vas obdaja, in vsake toliko od daleč opazujete tudi konje in krave na paši. Sploh, če se na izlet podate zgodaj, ko je še bolj mirno, je lahko prav sproščujoče.

Poleg avtomobilov in motoristov sva srečala tudi precej kolesarjev in kolesark, ki so se že spuščali, medtem ko navzgor ni bilo neke pretirane gneče, spomnim se le enega na cestnem in drugega na gorskem kolesu, ki sta naju dohitela in prehitela. In ja, par na e-kolesih, ki sta kot peresce v vetru švignila mimo (Luka jima je nekaj časa za hec sledil, da si je malo pretegnil noge, dokler mu gospodič ni dal jasno vedeti, da mu gre na živce in je potem odnehal in se vrnil nazaj do mene, haha).

Na vrhu prelaza, ki je na višini 902 m, je sicer gostilna, vendar je bila zaprta (začasno zaradi dopusta). Se pa spomnim, da smo se včasih, kakšnih 30 let nazaj, vedno kadar smo iz Savinjske doline šli na obisk k sorodnikom na Gorenjsko, ustavili tukaj. Razumem, če vas motivira sok ali kavica na vrhu in tega ne dobite, sledi blago razočaranje, vendar se nima smisla jeziti, žejni namreč ne boste! Velik plus je, da vas ob gostilni pričaka umivalnik s pitno vodo, tako da si jo mirne vesti natočite v svoje bidone in nadaljujte pot. Mikal naju je odcep proti Podvolovljeku, spust do Luč in potem mimo Gornjega Grada nazaj na Črnivec iz druge strani, vendar je radarska slika dala jasno vedeti – ne se hecati! Zato sva se spustila nazaj proti Stahovici in jo mahnila še proti izviru.

K izviru Kamniške Bistrice

Pri odcepu v Stahovici sva naletela na skupino pohodnikov, tu je namreč tudi izhodišče na zelo priljubljen hrib, in sicer na Sv. Primoža nad Kamnikom. Zgodaj spomadi sem šla tja z gorskim kolesom, če malce pobrskate med prejšnjimi zapisi, lahko preberete vse podrobnosti.

Razgibana cesta teče po slepi dolini (za vse ljubitelje ciljev s kočami), in se vije ob hladni, zeleno-modri Kamniški Bistrici. Na desni se vzpenja Velika Planina, in ko nad svojo glavo zagledate nihalko, veste, da niste več daleč. Velika Planina je super ideja ne glede na letni čas, pozimi za sprehod, sankanje ali smučanje, poleti pa kot pobeg pred vročino. Kljub temu, da je do koče pri izviru 8 km, pot ni nikjer zelo strma, nekje na sredini poti pa imate ob robu ceste še vodo, da si ponovno natočite bidone in poskrbite, da ste primerno hidrirani.

Prednost te poti je, da kljub menjavanjem sončnih in senčnih delov, več čas ostaja nekako sveža, prijetno hladna. Kaj vas čaka pri izviru je pa precej odvisno od dneva in ure, ko se boste podali na izlet. Tukaj sem bila že res velikokrat, tako da najbrž sem doživela že skoraj vse. Od prečudovitega miru in tišine nadvse zgodaj zjutraj do gneče zaradi avtobusov turistov. Naj vas ne preseneti, če medtem, ko vi razmišljate, ali bi v jezerce pomolili še drugi prst, nekateri mirno plavajo sem ter tja. Prav zaradi tega, ker smo tako različni, drugače doživljamo npr. temperaturo vode, kaj je težek in kaj lahek vzpon. S to našo raznolikostjo ni nič narobe, šteje le to, da drug drugega spodbujamo, opogumljamo, da si upamo več, da zmoremo več.

Na poti proti izviru sva srečala dekle, ki je v klanec tiščalo svoje kolo. Na daleč se je videlo, da je utrujena, da ji je težko. Ampak se ni dala! Vztrajala je in se premikala naprej. Morda bo šla še trikrat tako, da bo del poti prehodila ob kolesu, v četrto pa bo prvič počasi prekolesarila celotno pot. Seveda na kolesu z nikomer ne delim »življenjskih modrosti«, samo pozdravim in grem mimo, vendar sem čisto potiho sama pri sebi temu dekletu dejala »Zmoreš to!«. In čez nekaj časa, ko sva midva že veselo pojedla svoji malici, se naužila pogleda na neokrnjeno naravo in se končno odpravila nazaj proti izhodišču, sva tik pred koncem poti naletela na isto dekle. Prav vesela sem bila - uspelo ji je! Ni pomembno, koliko časa je potrebovala, kolikokrat je morala stopiti s kolesa in zraven pešačiti ... Prišla je do svojega cilja! Veste, gospa Kondicija je zanimiva, ima svojstven karakter. Hitro jo izgubiš (tedena ali dva lenarjenja) in kar nekaj časa traja, da jo pridobiš nazaj. Vendar je vredno! Vsakič znova in znova. Počasi, vztrajno, če se le da, sistematično in redno. In tukaj ni bližnjic. Preprosto velja pravilo kot za veliko ostalih stvari: Vadi. Vadi. Vadi. Lahko bi napisalo tudi telovadi, telovadi, telovadi.

Namig: Če Pri spustu previdnost kot vedno ni odveč. Na določenih deli je namreč cesta mokra, na nekaterih ovinkih pa je na cestišču tudi precej peska, ki ga tja nanosijo hujši nalivi.

Čim več lepega vremena in se kmalu spet beremo! Hana Verdev iz Lidlove vitalnice

P.S.: Mislim, da je ta blog potrebovala daleč največ časa, da sem ga napisala. Pa ne zato, ker ne bi imela navdiha, temveč zato, ker me je med pisanjem vsaj petkrat prekinila huda nevihta, grmenje in seveda izpad elektrike. Ampak dokler je vse ok in ni večje, nepopravljive škode, je tudi pisanje bloga po obrokih oziroma v nadaljevanju čisto sprejemljivo. Važno je, da ga vi lahko prebere v celoti.