PO DOLINI RADOVNE DO MOJSTRANE

• REGIJA: Gorenjska
• CILJ: Slovenski planinski muzej v Mojstrani
• IZHODIŠČE: Spodnje Gorje
• CELOTNA DOLŽINA POTI: 40 km

• DOLŽINA VZPONA: Zgornja Radovna – Kosmačev preval (1 km) in Lipce – Kočna (1,5 km)
• PRIMERNO ZA: cestno, treking, gorsko, gravel ali električno kolo
• TEREN/PODLAGA: asfalt
• SKUPNI VIŠINSKI METRI: 592 (za »krožno«)
• ZAHTEVNOST: večinoma nezahtevno
• PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Kot večino izletov lahko tudi tega prilagodite glede na trenutno telesno pripravljenost. Cesta po dolini Radovne je precej neprometna in je primerna tudi na družinski kolesarski izlet. Kljub temu previdnost ne bo odveč. Če vam klanci še niso ljubi, izlet zaključite v Zgornji Radovni in se po isti poti vrnite nazaj, drugače vas čaka približno en kilometer dolg klanec, nato pa spust do Mojstrane. Za tiste, ki imate radi malo daljše izlete, brez težav narediti celoten »krožni« izlet, le del od Lipc do Spodnjih Gorij je ob določenih urah bolj prometen.

Dolina Radovne

Začetek tega kolesarskega izleta je bil planiran z Bleda. Prvi izziv dneva pa je bil, kako naj sploh prideva do tja. Stoječa kolona je bila že od avtocestnega izvoza! »Kaj pa si pričakovala na lepo, toplo jesensko nedeljo?« se najbrž sprašujete. Ja, rahlo gnečo, ne pa takšne, ups! Torej do sprememba plana je prišlo še preden se je kolesarski izlet sploh začel. Ču-do-vi-to! Namesto slabe volje sva to vzela kot krasno priložnost, za napenjanje možganov in iskanje drugih opcij. Izvoz za Bled sva izpustila in nadaljevala do izvoza Lipce in preko Kočne proti Gorjam, kjer sva parkirala (parkirišč ni veliko, ampak izven sezone, se brez težav najde kakšno).

Klasično opravilo (preoblačenje, kolesi iz avtomobila, preverjanje, če imava osebne dokumente, rezervne zračnice in če sva zaklenila avto, itd.) sva opravila ekspresno. Jesenski dnevi so že malo krajši, zato je treba bolj premišljeno načrtovati izlete. Sploh, če želite ujeti najtoplejši del dneva.

Čisto kratek, en kilometer dolg odsek, je potekal po glavni cesti, vendar ni bila prometna. Pri tabli, ki nas usmerja na Pokljuko (več o izletu lahko preberete tukaj) ali pa v desno proti Zgornji Radovni in Mojstrani, sva izbrala to možnost. Takoj je sledil kratek spust in prelep pogled na reko Radovno! In že ta razgled je obetal, da naju čaka res lep jesenski izlet. Ožja cesta je potekala ob turkizno zeleni alpski reki Radovni in iz trenutka v trenutek se mi je čedalje bolj dozdevalo, da sem se znašla v »časovnem stroju«. Tukaj se je čas zagotovo ustavil!

Namig: V dolini Radovne, ki je del Triglavskega narodnega parka, najdete veliko naravnih in kulturnih znamenitosti.

Cesta se je ves čas blago, a skoraj neopazno vzpenjala. Pogledi pa so bili za vsakim ovinkom še lepši. Med vožnjo sva opazovala naravo, manjše domačije in počitniške hišice. Brez težav bi tukaj preživela nekaj dni in se odklopila od vsakodnevnih obveznosti. Prvi krajši postanek sva naredila pri ostankih Smolejeve domačije, ki je bila požgana med drugo svetovno vojno. Malo naprej sva srečala res presenetljivo veliko skupino kolesarjev, ki se je pripeljala iz obratne smeri. Oblečeni so bili kot medvedi, če se malo pohecam (debele jakne, kape, rokavice …). Midva sva bila njihovo nasprotje - v kratkih hlačah in majicah s kratkimi rokavi (in občasno zelo tankem brezrokavniku). In obema je bilo več kot prijetno toplo. Ni nama bilo popolnoma jasno, zakaj takšna razlika v oblačilih. Vendar nama je kmalu postalo jasno. Od tu naprej je bilo res občutno hladneje, saj je ta del doline osojen. Ampak tistih nekaj minut nižjih temperatur je hitro minilo, »nagrada« pa je bila toliko lepša – s soncem obsijani pašniki, kjer so se krave in konji mirno pasli. Zgornja Radovna naju je čisto očarala.

Čez Kosmačev preval do Planinskega muzeja v Mojstrani

Do te točke se je pot ves čas rahlo vzpenjala in v trenutku, ko sem razmišljala, kako bom to napisala, sem na svoji desni strani zagledala tablo za 18 % klanec. No, tukaj, po 13,5 km predlagam, da izlet zaključite (če ste z otroci) in si privoščite malico ter se po isti poti vrnete nazaj. Če želite malce večji izziv, se pa le povzpnite preko Kosmačevega prevala (cca. 1 km klanca), in se nato spustite do Mojstrane (in ne pozabiti – tudi nazaj je treba čez ta klanec).

Namig: Če Slovenskega planinskega muzeja še niste obiskali, si to idejo le napišite na vaš seznam.

Po vsakem vzponu, sledi spust in ta, ki vas pripelje v Mojstrano, je slikovit! Pot sva nadaljevala do Slovenskega planinskega muzeja in se tam malo razgledala. Če muzeja še niste obiskali, vam priporočam ogled!

Po skoraj 19 km je bil cilj dneva dosežen. Samo še čez Kosmačev preval in po isti cesti pot nazaj na izhodišče. Ampak. Midva ne bi bila midva, če ne bi skoraj vsakega izleta vsaj malo »zakomplicirala«! Medtem ko sem jaz občudovala razstavo fotografij pri planinskem domu, se je Luka zaklepetal v pogovor z domačinom. Predlagal mu je, da narediva »krožno« in se nazaj vrneva čez Jesenice. Bi, ne bi, bi? Malo sva se pogovarjala, preračunavala čas vožnje in se nato odločila, da greva – po tem delu kolesarske poti D-2 še namreč nisva šla. Ideja, za tiste, ki bi želeli dlje: pot lahko nadaljujete do Kranjske Gore in naprej do Belopeških jezer (več lahko preberete tukaj).

Od Mojstrane do Jesenic in nazaj do izhodišča

Ideja, za tiste, ki bi želeli kolesarski izlet morda še podaljšati: pot lahko nadaljujete do Kranjske Gore in naprej do Belopeških jezer (več lahko preberete tukaj).

Iz Mojstrane sva pot nadaljevala mimo smučišča. Snežni topovi ob strani in vsa pripadajoča infrastruktura so me spomnili, da pravzaprav sploh ni več daleč do zime, in da je morda to eden zadnjih kolesarskih izletov, ko je še prijetno toplo. Po idilični kolesarski poti sva s kolesarjenjem nadaljevala do Save in nato malo manj idilično ob avtocesti do Jesenic. Kljub krajšemu odseku, ki gre vzporedno z avtocesto, je kolesarska pot široka, razgibana in nekaj krajših klancev prav popestri celotno vožnjo. Tudi odsek čez Jesenice in mimo Športnega parka Podmežakla je bil precej neprometen. Od Lipc naju je potem čakal 1,5 km dolg klanec do Kočne – še dobro, da sva ta del poti prej prevozila že z avtomobilom, tako sva točno vedela, kaj naju čaka (vsaj v teoriji). Po daljšem spustu naju je čakal še zadnji, krajši klanec nazaj do parkirišča. Ta zadnji klanec je ravno prav blag, da sva se v miru naužila pogledov proti Blejskemu gradu in okolici. Polna vtisov in predihana sva se odpeljala proti domu in se oba strinjala, da sva res top izkoristila to sončno nedeljo.

Uživajte v jesensko obarvanih kolesarskih izletih! Hana Verdev iz Lidlove vitalnice