Iz Planine Jezerca na Krvavec z gorskim kolesom

REGIJA: Gorenjska

CILJ: Oddajnik na Krvavcu

IZHODIŠČE: Parkirišče na Planini Jezerca (Ambrož pod Krvavcem)

CELOTNA DOLŽINA POTI: 10 km

DOLŽINA VZPONA: 5 km

PRIMERNO ZA: treking, gorsko, gravel ali električno kolo

TEREN/PODLAGA: asfalt in makadam

SKUPNI VIŠINSKI METRI: 370

ZAHTEVNOST: srednje zahtevno

PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE:

»Klasičen« kolesarski izlet, na katerega se večkrat odpravim, bi se začel v Cerkljah na Gorenjskem (ali pa še kje dlje, da bi se res dobro ogrela na ravnini), vendar sem se zaradi vremena odločila za prilagojeno, krajšo opcijo. Predlagano pot lahko z lahkoto naredite tudi peš ali pa si izlet še podaljšate kot sva lani naredila midva z Aljažem. Preveri, kako sva se imela na TEJ POVEZAVI.

Parkirišče na Planini Jezerca (1429 m)

Če živite kje v Ljubljanski kotlini, potem boste vedeli, kaj pomeni, da deset ali več dni sploh ne vidiš sonca – razen če pogledaš spletne kamere za preostali del Slovenije, seveda! Na srečo spadam v »kategorijo« ljudi, ki zagovarja, da namesto problemov iščem rešitve in da na to, kakšno je vreme, nimam vpliva. Lahko se jezim, ali pa odpeljem nekam, kjer sije sonce (če mi čas to dopušča zaradi službe, ker ne živim v pravljicah). Točno tako je nastal ta kolesarski izlet. Pogledala sem vse spletne kamere in ugotovila, da bo treba višje kot običajno, če si želim izpolniti to željo. Posledično to pomeni, da bo mrzlo. Hja, tudi jaz se še nisem čisto sprijaznila, da se je jesen poslovila, in da je konec kolesarjenja v kratkih hlačah in da nam zima že diha za ovratnik.

Namig: Hladnejši dnevi tudi pri kolesarjenju zahtevajo malce več organizacije. Predvsem pa nahrbtnik, ki je poln toplejših oblačil in rokavic, da nas pri spustu ne zebe.

Vožnja do izhodišča je bila milo rečeno turobna. Na momente sem se spraševala, če sem res prepričana, da hočem v tem »Mordorju« na kolo. Malo optimizma je ulivala vsaj dobra glasba na radiju in dejstvo, da spletne kamere na vrhu kažejo sonce. Nekak sem pričakovala, da se bo oblačnost razkadila pri gostišču na Ambrožu pod Krvavcem, vendar je ravno tam bilo najhuje. Vozila sem po polžje in že skoraj obupala, ko sem tik pred parkiriščem opazila, da oblaki izginjajo in da se kaže modro nebo! Če sem se prej »svaljkala« in bila počasna pri vožnji sem potem ekspresno vse opravila: parkirala, plačala parkirnino (5 €, povem vnaprej, da ne bo presenečenj), dala kolo iz avta in z nasmehom okoli glave začela kolesariti.

Do plaže in naprej do oddajnika

Cesta se počasi vzpenja in je top za postopno ogrevanje. Svoje »zobe pokaže« kasneje, od zgornje žičniške postaje naprej proti plaži (ta del je asfaltiran in primeren tudi za cestno kolo) in nato še naprej proti oddajniku. Ampak ta vzpon je kljub svoji krajši različici v primerjavi s tem, če bi šla npr. iz Cerkelj na Gorenjskem, tako zelo, zelo lep. Sploh zato, ker je bil tako velik del Slovenije pod oblakom, da je že samo ta pogled bil tako fascinanten, da pravzaprav sploh nisem opazila, da bi bil klanec strm in na momente težek. Če prav … če zdaj dobro pomislim, s prav nizkim srčnim utripom nisem prišla do oddajnika, ampak … Pogled, sonce in zrak so odtehtali tiste kaplje znoja, 100 %. Lahko bi pot podaljšala še proti Zvohu, ampak sem morala nazaj pod oblak v službo. Ideja za kdaj drugič, kajne? Spust je bil kratek, vožnja nazaj v dolino pa bistveno prijetnejša. No, v resnici je bilo vreme še vedno čudno, le jaz sem bila bistveno boljše volje, da ne napišem, da sem kar žarela od sreče. : )

Kaj obleči?

Kaj obleči pri kolesarjenju v teh hladnejših, pozno jesenskih oz. že skoraj zimskih dneh, bi lahko razdelala v dve kategoriji:

- Kaj obleči pri vzponu?

- Kaj obleči pri spustu?

Meni kolesarjenje v klanec v teh letnem času ne predstavlja problema, kako se obleči, ker mi je večinoma toplo (tokrat sem imela oblečeno športno majico in čez tanjšo kolesarsko jakno ter dolge kolesarske pajkice, tanjše rokavice in naglavni trak). Večji izziv mi predstavljajo spusti. Za spust se oblečem kot »medo«; dodala sem še eno debelejšo zimsko jakno in brezrokavnik ter rokavice zamenjala z debelejšimi. »Samo da te ne prepiha in da so pljuča na toplem!« bi rekla moja mami. Če bi me čakal daljši spust, bi lahko dodala še kratke hlače (da me ne bi zeblo v stegna) in galoše, da mi ne bi zmrznili prsti na nogah. Tako kot pri ostalih športih tudi tukaj kraljuje čebula oz. »sistem čebule« kot radi rečemo, če plastimo več oblačil in se tako lažje prilagajamo na temperaturne spremembe. Boste pa sigurno kdaj pa kdaj sploh na začetku zgrešili in se oblekli premalo ali pa preveč. Kot pri vseh stvareh tudi tu vaja dela mojstra in vsak od nas je malce drugačen.

Namig: »Če ne greš, ne veš!« in včasih se za takšne razglede splača premagati kanček lenobe. <3

Zaključek in gratis – recept za slastno granolo!

Kakšen zelo resen rekreativen kolesar se bo držal za glavo: » Hana, kakšen izlet je to? 10 km? Do planine si šla z avtom?« Ja! Zakaj pa ne? Včasih je tudi krajši izlet prav super in ni treba, da so vsa kolesarjenja dolga več kot 40 km in imajo 1000 višincev. Včasih je lahko kakšen izlet tudi samo za »dušo«, da si polepšaš dan in še koga prepričaš, da gre iskat sonce. Kakšen »kavč selektor« bo rekel, da je prehladno, da naj že pospravim kolo. In ja, verjemite, da ko bo sneg, tudi jaz ne bom šla s kolesom na Krvavec – ker bom tam raje smučala. Kljub nižjim temperaturam in slabšemu vremenu pa sem srečala presenetljivo veliko kolesarjev na poti navzgor in navzdol – in vsem lahko tukaj napišem: Bravo in »kapo dol« (čeprav bi morda bolje zvenelo, če napišem »Čelado dol« oz. še boljše: Kapo gor in čelado gor, haha)! Dodam lahko samo še to, da kar je za nekoga »noro« in nenavadno, je lahko za nekoga čisto vsakdanje. Zato smo lahko drug drugemu v navdih in spodbudo.

In še obljubljen recept za mojo najljubšo granolo:

Potrebuješ:

- 150 g ovsenih kosmičev (lahko brezglutenskih, če imate težave)

- 50 g stopljene kokosove maščobe

- 50 g medu (ali javorjevega sirupa)

- pol žličke cimeta

- ščepec ingverja v prahu

- ščepec soli

- nekaj brazilskih orehov, pest bučnih semen in pest brusnic (ali rozin).

V manjši posodi na zmerni temperaturi stopiš kokosovo maščobo, da se utekočini, dodaš cimet, ingver v prahu, ščepec soli, med in dobro premešaš, nato vse skupaj preliješ v večjo ponev in s kuhalnico ali žlico vmešaš kosmiče, da se sestavine dobro sprimejo in prerazporedijo. Celotno maso po ponvi razporediš čim bolj enotno in nato pražiš na zmerni temperaturi (npr. na stopnji 6 od 9 na indukcijski kuhalni plošči). Kosmiče ves čas počasi mešaš s kuhalnico, opazuješ, kako slepo rjavijo in čedalje bolj dišijo, hkrati pa paziš, da jih ne zažgeš (ne se učiti na mojih napakah). Ta granola »zahteva« pozornost in čas (20 minut), tako da skrolanje po telefonu odpade! Se pa zraven prijetno pogreješ, kar v teh hladnejših dneh paše. Ko granola res lepo diši in oceniš, da je gotova, vmešaš še oreščke, semena in suho sadje po tvojem izboru. Jaz sem za to različico izbrala brazilske orehe (grobo sem jih sesekljala z nožem), nekaj mandljev, pest bučnih semen in slastne brusnice. Ponev nato odstaviš in pustiš počivati 10 min, da se masa ohladi, nato jo razdrobiš s kuhalnico (ker se sprime v manjše kose). En del še tople granole posuješ do navadnem jogurtu ali še boljše po skyru, ker je še bolj bogat z beljakovinami, ki so super za regeneracijo po aktivnosti, preostanek granole shraneš v steklen kozarec in ga skriješ na varno – ker ko ostali družinski člani odkrijejo to dobroto, magično izgine. 😊

Uživajte v premikanju svojih lastnih meja, čim večkrat poiščite sonce in se kmalu spet vidimo!

Hana Verdev iz Lidlove vitalnice