DRUŽINAM PRIJAZNA KOLESARSKA POT »ŠTREKNA«

• REGIJA: savinjska in koroška
• CILJ: Slovenj Gradec in Graška Gora
• IZHODIŠČE: Velenje (železniška postaja)
• CELOTNA DOLŽINA POTI: 54,5 km (oz. poljubno)

• DOLŽINA VZPONA:
• - od Velenja do Mislinje: 15 km in 200 višinskih metrov
• - od Šmiklavža do Graške Gore (avtobusna postaja): 5,5 in 316 višinskih metrov
• PRIMERNO ZA: cestno, treking, gorsko, gravel ali električno kolo
• TEREN/PODLAGA: asfalt
• SKUPNI VIŠINSKI METRI: 704 m
• ZAHTEVNOST: nezahtevo (čez Graško Goro zahtevno)
• PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Najlepši del tega kolesarskega izleta je, da je primeren prav za vse, saj si ga lahko prilagodite popolnoma po svojem okusu, glede na družbo in stopnjo telesne pripravljenosti. Od Velenja do Mislinje vas čaka 13 km (oz. 15 km, če štartate z železniške postaje v Velenju, kot sva midva) rahlega vzpona, potem se lahko vrnete nazaj ali pa pot nadaljujete naprej proti Slovenj Gradcu, kjer vas čaka blag spust, vendar imejte v mislih, da vas posledično nazaj grede čaka blag vzpon. Za tiste z več kondicije lahko pot nadaljujete do Dravograda. Če se vam slučajno zgodi, da ste si zadali preveč, vam pot nazaj na izhodišče lahko olajša avtobus, Štrekna bus, ki vozi na relaciji med Velenjem, Gornjim Doličem, Mislinjo, Slovenj Gradcem, Otiškim Vrhom in Dravogradom (ter jezerom v Labotu na avstrijski strani, če ste res avanturistično naravnani). Štrekna bus vozi med vikendi od junija do konca septembra, več informacij pa lahko najdete na spletni strani. Za tiste, ki rabite več izzivov in vam je premagovanje klancev v veselje, lahko naredite isti »krog« čez Graško Goro, kot midva, le da prej nujno preverite, ali so vse ceste na predlagani poti prevozne.

Iz Velenja do Mislinje po »Štrekni«

V Velenju sva bila v nedeljo in še to zgodaj zjutraj, tako je železniška postaja samevala. Najin cilj je bil jasen – preveriti, kakšen je nov odsek kolesarske poti, ki povezuje Velenje z Mislinjo. Ime Štrekna je dobila zato, ker je speljana po opuščeni trasi nekdanje železniške proge, ki je Velenje povezovala z Dravogradom. Čez Velenje sva šla po lepo urejeni kolesarski cesti po Tomšičevi in nato Efenkovi cesti, čez Šalek in se nato v Selu, kjer pot prečka reko Pako, priključila na nov del poti. Sprva je vse delovalo malo »industrijsko«, malce temačno in zelo senčno, tako da mi je bilo kar malce žal, da nisem s seboj vzela tanke kolesarske jakne, ampak kmalu je pot postala slikovita in obsijana s sončnimi žarki. Pot se je ves čas blago vzpenjala, in če je slučajno to za koga prenaporno, ker smo v različnih življenjskih situacijah in telesni pripravljenosti, je kar nekaj postajališč s klopcami, kjer se lahko malce usedete in odpočijete (vsaj na enem sem opazila tudi pitnik z vodo).

Namig: Kolesarska pot »Štrekna« je v celoti asfaltirana in ločena od prometa. Vsi tuneli na poti se osvetlijo, ko zapeljete vanje, tako da je strah, da boste vozili v temi, popolnoma odveč. Če želite več svetlobe, morda za vsak slučaj vzemite s seboj še (naglavno) svetilko.

Kje se skriva največja moč?

Na poti sva večkrat prečkala reko Pako in se vozila čez več različno dolgih tunelov in galerij. Če se boste na izlet podali z otroci, jim v naprej povejte, da jih čaka vožnja skozi tunele (in da bo zelo razburljivo), da mogoče koga ne postane strah. Najdaljši tunel Huda luknja je dolg kar 422 m! V Doliču sva ob kolesarski poti naletela še na zunanji fitnes in sva malo za šalo, malo za res, naredila še vsak po nekaj zgibov. Točno tam sem našla tudi zanimiv zapis: »Največja moč se ne skriva v mišicah, ampak v glavi.« Zagotovo si vsak lahko razlaga malo po svoje, meni pa se zdi, da je super, če mišice in glava sodelujejo. Od tukaj naprej naju je čakal malce strmejši odsek poti, vendar nič takšnega – prepričana sem, da boste tudi vi to z lahkoto zmogli! Po točno 15 km od železniške postaje v Velenju in 200 višinskih metrih sva prišla v Mislinjo, kjer je tudi najvišja točka te kolesarske poti, in sicer 590 m. Tukaj se je nov del poti zaključil, kolesarska pot pa se je nadaljevala po že prej obstoječi »stari« trasi. Morda lahko tukaj kdo že zaključi z izletom in se vrne nazaj na izhodišče, naju pa je čakal spust proti Slovenj Gradcu. V daljavi na najini desni pa sva od daleč opazovala Kope, ki so priljubljena izletniška točka tako pozimi kot tudi v ostalih letnih časih.

Namig: Kljub temu, da je pot v celoti ločena od prometa, bodite vseeno previdni. Kolesarska pot namreč večkrat prečka lokalne ceste, kjer imajo vozniki prednost. Pravočasno prilagodite hitrost in se varno ustavite. Naj bo varnost na prvem mestu!

Na kolesarski poti niste sami

Kot sem že omenila, sva se na ta kolesarski izlet odpravila razmeroma zgodaj, vendar je bilo kljub temu na odseku od Mislinje proti Slovenj Gradcu že veliko kolesarjev v obe smeri. In ker se na isti poti srečamo zelo različni ljudje z zelo različnimi pričakovanji, nekaj previdnosti, tolerance in potrpežljivosti ne bo odveč. Srečala sva vse – od starejših, ki so kolesarili zelo počasi, do tistih, ki so morda celo malce preveč samozavestno divjali z e-kolesi, družine z otroci (na njih moramo biti še posebej pozorni, saj so včasih nepredvidljivi in malce zavijejo iz smeri), vmes pa srečaš še kakšnega sprehajalca kužkov, mamico z vozičkom ali koga na rolerjih. Pot je vseeno razmeroma ozka, tako da je smiselno, da pred srečanjem s kolesarjem, ki prihaja iz nasprotne smeri, zmanjšate oz. prilagodite hitrost, da ne bo slabe volje. Doživela sva tudi kakšen »prometni zamešek« ali dva, ko npr. naletiš na počasnejše kolesarje in jih nikjer ne moreš prehiteti, ker tudi iz nasprotne smeri prihajajo v skoraj strnjeni koloni. Naj še enkrat poudarim, da naj bosta strpnost in previdnost na prvem mestu pa se bomo vsi lahko imeli lepo. Življenje ni samo ena velika dirka.

Iz Slovenj Gradca proti Graški Gori

Od Mislinje do Slovenj Gradca sva prekolesarila natanko 12 km. Ker je bila ravno nedelja in je bilo parkirišče prazno, sem nekaj dodatnih krogov naredila še pred Lidlom v Slovenj Gradcu – in fotko za spomin seveda tudi! In točno na tem parkirišču sva spremenila tudi najin prvotni načrt. Tudi vi imate na tej točki vsaj dve opciji, in sicer si lahko ogledate središče mesta ali pa se temu izognete in nadaljujete pot po Štrekni. Midva sva izbrala tretjo možnost. Nostalgija, da se v Velenje vrneva čez Graško Goro, je premagala idejo, da nadaljujeva pot še do Otiškega Vrha in do Dravograda (dolžina poti v eno smer bi bila tako dobrih 35 km) in se nato vrneva nazaj. Iz Slovenj Gradca sva dobrih 8 km pot nadaljevala po Podgorski cesti proti Podgorju do Šmiklavža in se tam odcepila proti Graški Gori. V Podgorju sem opazila tablo, da bo v kratkem popolna zapora ceste, zato vam svetujem, da za vsak slučaj pred odhodom na promet.si preverite situacijo, da ne bo slabe volje.

Namig: Pred izletom čez Graško Goro za vsak slučaj na promet.si preverite ali so ceste zaradi del odprte.

Z Graške Gore nazaj v Velenje

Če je bila vožnja do te točke precej ležerna in turistično obarvana, je od tu naprej šlo malo bolj za res. Pred nama je bil 5,5 km dolg odsek, kjer sva naredila dodatnih 316 višinskih metrov. Klanec je najbolj strm na začetku, na kar »prijazno« opozori tudi znak 13 %. Cesta je lepa, razmeroma široka, neprometna, predvsem pa na določenih mestih ponuja čudovit razgled proti Uršlji gori, le malce se je treba ozreti nazaj. Ko sva prišla do lesenega smerokaza, sem v šali dejala, da ti, ko prikolesariš na vrh, srce in noge zapojejo in zaigrajo. Če vam je ime Graška Gora znano, pa ne veste točno od kje, naj vam osvežim spomin. Tukaj vsako leto poteka mednarodni festival narodno-zabavne glasbe z večletno tradicijo Graška Gora poje in igra.

Namig: Ne biti kot midva! Na ta izlet nujno vzemite s seboj kopalke, brisačo in morda še sup! Velenjsko jezero in plaža sta krasna za zabavo in ohladitev v poletnih dneh. Na razgledno ploščad Vista se odpravite peš, saj vožnja s kolesom, skirojem ali rolerji ni dovoljena.

Od tukaj naprej je šlo pa vse samo še navzdol! Da vas ne bo skrbelo – navzdol je šla samo cesta! Do Velenje sva potrebovala dobrih 11 km in se spustila za 450 višinskih metrov. Dobesedno »prineslo« naju je do Viste. Kljub kolesarskim čevljem, ki smešno »štorkljajo« sva potiskala kolesi 14 m visoko do vrha razgledne ploščadi, saj ta razgled na Velenjsko jezero in okolico nikoli ne razočara. Seveda sva obžalovala, da se nisva prej spomnila, in s seboj vzela kopalk in brisače, zato – ne biti kot midva in če pridete v te konce, le dajte v avtomobil še brisačo in kopalke. No, morda je pa prav, da se nisva šla kopati, saj bi se slanost Velenjskega jezera zaradi najinega potu sigurno povečala, haha.

Uživajte v odkrivanju lepot Slovenije s kolesom! Hana Verdev iz Lidlove Vitalnice.

P.S.: Namerno nisem napisala, skozi koliko tunelov boste morali med kolesarjenjem po Štrekni. To nalogo prepuščam vam, ko jo boste prevozili s kolesom.