Lidl Slovenija | Preprosto več za vas
The browser is not supported
To display the website correctly, please use one of the following browsers.CautionPlease update your browser, if you proceed with this browser, your shopping experience might not be successful!

Krožna pot nad Obalo

  • REGIJA: Obalno-kraška
  • CILJ: Puče (308 m)
  • IZHODIŠČE: Lidl v Luciji
  • CELOTNA DOLŽINA POTI: 38 km
  • DOLŽINA VZPONA: Dragonja - Puče (7,4 km, 338 višinskim m)
  • PRIMERNO ZA: treking, gorsko, gravel, cestno ali električno kolo
  • TEREN/PODLAGA: asfalt (z malo utrjenega makadama)
  • SKUPNI VIŠINSKI METRI: 680
  • ZAHTEVNOST: srednje zahtevno
  • PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE:


Na poti proti Obali

Preverila sva vreme, preverila sva ceste. Ampak ko sva bila na poti, sva samo do Ljubljane potrebovala krepko več kot pol ure in kje je bila šele Obala! Ko pa je proti Vrhniki začelo še deževati, sva utihnila. Tišino sem prekinila s »Pa sva midva sigurno za pravi dan preverila, kakšno bo vreme na morju? Mene to vreme in gneča na cesti kar malo skrbita.« Seveda govoriva o petku pred velikonočnimi prazniki, ko je »pol naših severnih sosedov« šlo na mini počitnice proti morju ali pa na obiske k sorodnikom. Ker je bilo pred tem vreme nenaklonjeno, midva pa v službah, sva očitno razmišljala kot ostali in za petek vzela dopust, da bi lahko šla na en kolesarski izlet po dolgem času, da malo zamenjava okolico in domače ceste in gozdne potke. Za trenutek sva razmišljala, da bi se kar obrnila nazaj proti domu, vendar sva vseeno sklenila, da greva vsaj poskusiti.

Namig: Ker smo različni, je super, da to upoštevamo tudi pri izbiri kolesarskih oblačil. Nekateri so bolj »zmrzljivi«, drugi ob prvih znakih sonca in malce višjih temperatur odvržejo skoraj vse. Pomembno je, da poslušamo sebe in poskusimo različne kombinacije, s katerimi se prilagajamo vremenu.


Vreme naju je puščalo v negotovosti prav do konca! Šele ob pogledu na morje se je malce razjasnilo tudi nebo in sočasno se je dvignil tudi nivo optimizma. Prav sva se odločila! Vreme sodeluje. Parkirala sva pri Športni dvorani Lucija (približno 500 m stran od Lidla v Luciji) in med raztovarjanjem koles iz avta razpravljala, kaj obleči, kaj vzeti s seboj in česa sigurno ne bova potrebovala. Saj veste, klasične dileme. Bo mogoče deževalo? Bo pihalo? Me bo na spustih še zeblo, ali je že dovolj toplo? In tako naprej. Na koncu sva se odločila vsak po svoje; Izbrala sem ¾ dolge kolesarske hlače, majico s kratkimi rokavi (in podmajico), v žep pa sem dala še tanjšo jakno. Rože in vse naokoli je nakazovalo, da je pomlad tukaj že pohitela. Zato sva morala pohiteti tudi midva, da sva ujela čim lepši del dneva.


Lidl v Luciji - Dragonja

Od Lidla v Luciji sva šla po kolesarski poti ob Liminjanski cesti in že čez 500 m zavila ostro v levo (Vinjole, Seča, Parecag), kjer se je ožja cesta vila v blag klanec med nasadi oljk, ki so tako lepi, da sem na naklon ceste kar pozabila. Kmalu se je za piko na i odprl še res lep pogled na Krajinski park Sečoveljske soline. Verjamem, da je v popolnoma sončnem vremenu ta pogled še bolj čudovit. V tem delu je precej močno pihalo, tako da sva se spet začela spraševati, če sva res izbrala pravi dan. Prav peresno lahka nisva, da bi naju nekaj sunkov vetra prevrnilo s kolesa, zato sva nadaljevala in upala, da je to le momentalno (na srečo sva imela prav). Pot sva nadaljevala proti Dragonji, kjer sva prečkala glavno cesto, ki vodi proti mejnemu prehodu, in na koncu vasi zavila ostro levo proti Sv. Petru. Za nama je bilo prvih 9 km poti, pred nama pa daljši klanec.


Romanca na kolesu

Mirno lahko napišem, da je bila cesta prečudovita! Krasen asfalt, noro lepe serpentine. In ko je temu dodan še ščepec vonja morja, borovcev, cvetočega rožmarina, preplet »koničasto elegantnih« cipres in nasadov oljk, jaz zasanjano obmolknem. Pa te ljubke vasi, kjer se čuti preplet nostalgije in sodobnega! Ves čas sem zaostajala, ves čas! Pa ne zato, ker ne bi imela kondicije. Ampak zato, da sem si v miru lahko vse ogledala, občudovala. Zaljubim se v vse – v pomlad, v kamnite hiške, naravo, počasnost.


Moje kolesarjenje je sicer precej strukturirano. Delam več različnih tipov treninga; imam kratke in intenzivne, daljše in pri nižjem srčnem utripu, poskrbim za pestrost, tako da so določene trase ravninske, določene izrazito v klance, nekatere nekje vmes. Ampak takšno kolesarjenje – temu rečem pa »romanca na kolesu«, zato jih tudi poimenujem kolesarski izlet. Zdi se mi, kot da se na kolesu sočasno učim geografijo, zgodovino, biologijo medtem ko »gratis telovadim«. In odkar sem toliko naokoli, priznam, je Slovenija v moji glavi dobila popolnoma drugačen zemljevid! Kljub temu, da se je pot dobrih 7 km vzpenjala (vmes je krajši spust), tega zaradi vsega opisanega zgoraj, skoraj nisem opazila.

Na vrhu, ki to ni in valovito nadaljevanje

Najini dialogi so bili takšni (ker sem bila rahlo lačna in neučakana, kdaj bo vrh, da se lahko ustavim in jem, haha).

»A sva že na vrhu?«

»Ne še.«

»A sva zdaj na vrhu?«

»Tudi še ne.«

»Kdaj pa bova?«

»Kmalu.«

In tako naprej. Tip pogovora, ki se spodobi, ko si v bližini morja in nestrpno čakaš, kdaj boš končno prišel tja, kajne?! Razlog je bil predvsem v tem, da je »idejni vodja« tega izleta to pot že prevozil, jaz pa sem šla prvič in kljub temu, da sem si vse pogledala na zemljevidu, je v realnosti malce drugače in izgubiš občutek, kje točno si in kaj te še čaka.


Namig: Včasih nas kolesarjenje uči tudi potrpežljivosti medtem ko nas nagrajuje s prelepimi pogledi.

In ko sem idejo o vrhu počasi dala iz glave in samo kolesarila, je, ko sem najmanj pričakovala, rekel: »No, zdaj pa sva na vrhu.« »Tukaj? To je vrh?« sem skoraj razočarano še enkrat preverila, da se ni slučajno zmotil. Bila sva namreč na neizraziti cesti malo ven iz gozda. Najvišja točka je bila 308 m (na Y križišču v kraju Puče), vendar to ni izrazit vrh, ki bi nudil osupljive razglede, saj so le-ti na ogled že prej, precej pa jih je še sledilo. Tukaj sva bila na polovici poti.

Skoraj na izhodišču

Če bi začetni del označila kot pretežno ravninski, potem je sledil daljši klanec, od tu naprej sledi »valovitost«, saj se je pot ves čas izmenično spuščala in dvigovala. Po krajšem spustu sva se v Šmarju odcepila v levo (proti Kopru, čeprav sem malo navijala, da greva pogledati še Pomjan), nadaljevala v smeri proti Gažonu, kjer sva prečkala glavno cesto iz smeri Kopra proti Dragonji. V tem delu poti sva imela občutek, kot da imava Koper in Izolo kot na dlani. Malo pred krajem Šared je zmanjkalo asfalta, vendar le za krajši odsek (je lep in utrjen makadam, tako da ni večjih težav) in nadaljevala proti Maliji. Mislim, da sva se vsaj dvakrat, mogoče trikrat ustavila in samo občudovala razgled! Če je šlo do sem vse po planih, potem je bil skrajni čas, da se spet ustvari malo drame! Na kolesarskem računalniku sva imela vnaprej pripravljeno celotno pot. V Maliji se mu je malo »sfezljalo«. Najprej naju je vrtel v krožišču, nato pa določil smer – Mala Seva. Priznam, vse skupaj se mi je zdelo čudno, vendar je bila cesta idilična in sva nadaljevala … Dokler ni idiličnost ponehala! »Tukaj morava levo. Samo spustiva se dol in sva na izhodišču.« Ampak je bil makadam, zato sva obrnila. »Potem pa poskusiva naravnost.« In spet je bil makadam. »Sigurno ne bo dolgo.«, sva drug drugega bodrila, »Pa ni tako slab.« Previdno sva nadaljevala in razpravljala, da tudi na uradnih dirkah vozijo takšne trase. Roko na srce – makadam ni trajal dolgo, kolesarsko srce pa vseeno malo boli!



Sledil je spust in ko sva zagledala glavno cesto sva mislila, da sva na konju. Na srečo ni bilo prometno, ampak po 200 m sem zagledala znak »Prepovedano za kolesarje«. Kaj?! Ustavila sva se na parkirišču Ville Bellevue in se praskala po glavi (beri: kolesarski čeladi), kam zdaj, kaj zdaj. Mimo je prišel gospod, prijazno sem ga pozdravila in ga prosila, če nama slučajno lahko pove, kako naj prideva nazaj do Lucije brez da kršiva prometne predpise. Pogledal naju je v kolesarske čevlje in z nasmehom vprašal: »Saj lahko v tem hodita po stopnicah?« »Lahko, lahko!« sva pokimala. »Samo ob Villi se sprehodita dol po stopnicah in prideta direkt na Parenzano!« Lepo sva se zahvalila za namig, pomahala, »odštorkljala« po stopnicah in se po Parenzani vrnila v Lucijo. Za zadnji del poti nisva potrebovala kolesarskega računalnika, samo sledila sva tablam za Lidl! Včasih se splača zanesti na stare dobre table in občutek za orientacijo in ne le samo na »elektronske tablice«.

Da ne boste ponavljali najinih napak (razen, če jih na lastno pest želite) – V Maliji samo sledite prednostni cesti (v levo) in se spustite v Lucijo (na zemljevidu sem ta odsek označila z vijolično barvo).


Uživajte v kolesarskih izletih! Hana Verdev iz Lidlove vitalnice