Zgornje Jezersko – dolina Ravenske Kočne

Lokacija: Zgornje Jezersko

CELOTNA DOLŽINA POTI: 12,5 km

DOLŽINA VZPONA: razgiban teren

PRIMERNO: za začetnike (ravninski deli) in bolj izkušene (proti tovorni žičnici na Češko kočo)

SKUPNI VIŠINSKI METRI: 279 m

ZAHTEVNOST: manj zahtevno do zahtevno

PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE:

Zgornje Jezersko je mali raj za ljubitelje teka na smučeh in na splošno super lokacija tudi za družine, saj se za vsakega nekaj najde! Ob parkirišču pri Planšarskem jezeru je drsališče, malo višje pri Parku Jezersko pa najdete sankališče in manjše smučišče. Lahko se odpravite na sprehod (ne po tekaški stezi, prosim), pohod s krpljami ali turnimi smučmi. Če ste prvič v tem delu, predlagam, da si na spletni strani podrobneje ogledate zemljevid tekaških prog, da vas kakšen klanec ne preseneti preveč.

Vožnja na Jezersko

Vsakič, ko se z avtom peljemo v to smer, se moji možgani malo skregajo z mano – te ceste so navajeni v bistveno počasnejši različici, s kolesom, namreč. (V bližini, in sicer na Češki koči pa se je potepala tudi naša Urška z Maksijem in Luko, njen vlog, si lahko pogledaš na tej povezavi). Kljub temu, da sva kot vedno prej preverila vremensko napoved in je za Jezersko kazalo le oblačno, naju je kar precej močan veter na poti tja prepričal, da sva začela malo dvomiti, če je bila izbira lokacije tokrat pametna. Ali pa sva morda kaj spregledala?! Ker sva bila že krepko čez polovico ovinkov, sva sklenila, da greva pogledati in če se izkaže, da je veter premočan, greva pač na kratek sprehod in nazaj proti domu. Ni nujno, da se vsi izleti končajo kot si zamisliš doma, kajne? Na veliko olajšanje je bilo zgoraj prav super, o vetru ne duha ne sluha, o tekačih tudi skoraj ne, tako da sva se že spraševala, če je sploh odprto, ha.

Za vse, ki ste na Jezerskem prvič in ostale pomembne informacije

Če še niste bili v teh krajih ... Ko se pripeljete na Jezersko, z vožnjo nadaljujete proti Planšarskemu jezeru (no, za to ste zagotovo že slišali ali pa vsaj videli fotografije, ker je kar precej fotogeničen spot). Tam vas pričaka res veliko in urejeno parkirišče, ravno tako lahko karto za tek na smučeh kupite kar tam v Gostišču pri Planšarskem jezeru. Druga opcija je, da se z avtom peljete še malo dlje proti Parku Jezersko (športno-rekreacijski center), vendar je parkirišče tam manjše in se precej hitro zapolni (lahko pa tekaške karte kupite tudi tam pri baru, ki je ob manjšem smučišču in sankališču). Ko smo ravno pri kartah. Cena za dnevno vstopnico na urejene tekaške proge je 7 €. Vsi, ki ste še iz časov, ko je bilo vse zastonj in vas to, da je treba kupiti karto, jezi ... meni se zdi prav, da se zavedamo, koliko časa, dela, truda in ljubezni do tega športa in narave je vloženo v to, da so proge lepo urejene. Res se trudijo! Da ne zaidem, torej kupljeno karto nalepimo na tekaško palico pod ročaj, tako da je kontrolorju na daleč vidna (raje ga lepo pozdravite, se mu nasmejte in mu polepšajte dan kot da bentite, da vas je zmotil; tudi sami se kdaj znajdemo v obrati vlogi in vemo, kako se počutimo, če se nekdo znese nad nami). Tudi tu na Jezerskem si lahko izposodite vso tekaško opremo. Super, kajne? Sploh za tiste, ki se s tem športom šele spogledujete in še niste prepričani, ali je to za vas, ali ne. Izposojevalnico najdete v Parku Jezersko (beli kontejnerji na fotografiji spodaj). In da ne pozabim – obratovalni čas prog je od 9 do 17h.

Čas za dober tek! Končno!

Dolžina tekaških prog niha od snežnih razmer (priporočam, da prej točno stanje prog preverite na njihovi spletni strani, kjer zelo zgledno sproti objavljajo vse informacije in spremembe), na dan, ko sva bila midva, je bilo urejeno 15 km. Tu najdete proge za res vse nivoje znanja, saj so tereni primerni za vse, od začetnikov do izkušenih rekreativcev. Proge so urejene tako za klasično kot drsalno oziroma prosto tehniko.

Midva sva se najprej ogrela na učnem poligonu, potem sva naredila dva kilometra dolgo »pentljo« proti travnikom pri Jezeru in se vrnila nazaj proti baru (nekaj ravninskega dela sva si pustila še za kdaj drugič), saj sva imela plan, da greva »napadati« klance tik pod slikovito gorsko pokrajino.

Po dolini Ravenske kočne in proti tovorni žičnici

Najprej sva tekla po dolini Ravenske Kočne, nato je sledila ožja, a še vedno dovolj široka tekaška pot proti tovorni žičnici na Češko kočo. Zgoraj na zajemu slike (profil poti), lahko vidite, kako se tekaška proga postopno dviguje. Bilo je mirno in tiho, da se človek že skoraj ustraši. Takrat pa je iznenada zapihal močan sunek vetra, iz visokih smrek stresel kup snega, da naju je čisto zasulo – res je bilo nenavadno, kot da sva se v trenutku iz popolnega miru znašla sredi snežnega meteža! Oba sva refleksno z rokami pokrila glavi in se »zvila v klopčič«, ker človek nikoli ne ve, kakšna gmota snega lahko pade nanj. Na srečo je bilo vse ok, sprhala sva sneg iz oblačil in malo previdneje nadaljevala (predvsem pa sva pozorno poslušala, če bi spet slišala veter, da se pravočasno zaščitiva). Ta del proge zaradi vzpona začetnikom in tistim manj izkušenim raje odsvetujem (ne zaradi snega, ampak zaradi klanca).

»Smreke niso mlade, mehke in upogljive!«

Pri tovorni žičnici sva se malo ustavila, naredila nekaj požirkov čaja, očistila ostanke snega iz glave in očal in na hitro poklepetala še z enim tekačem. V hecu smo se pogovarjali o tem, kdo se bo spustil hitreje, da gre pač tisti naprej ... Jaz se kot pri kolesarjenju raje tudi pri teku na smučeh držim maminega nasveta, da naj divjam gor, dol pa po pameti, vseeno pa me je njegov nasvet res nasmejal. »Samo da vesta, smreke niso ravno mlade, mehke in upogljive, zato se jim raje izognita!« Ta spust! Joj, ta spust nama je bil tako simpatičen, da sva se na hitro odločila, da greva še enkrat čez tiste klančke, samo da ga še enkrat ponoviva in doživiva (zato lahko zgoraj na profilu vidite dva enaka hribčka). Za hipec sva pomislila, da bi šla še v tretje, ampak sva šla še raje malo »plest pentlje« po bolj ravninskem delu in se nato spustila nazaj proti izhodišču. Morda omenim še to, da je krajši del poti obojesmeren, tako da previdnost ni odveč (velja predvsem za tiste, ki se spuščajo, da prilagodijo hitrost in so obzirni do tekačev, ki gredo v klanec).

Da bomo tudi mi čim dlje ostali mladostni, vitalni in ravnoprav upogljivi (gibljivi) se večkrat odpravimo v naravo pa naj bo to izlet s sankami, turnimi, alpskimi ali tekaškimi smučmi, ali krpljami – karkoli vam je ljubše. Želim vam pravljično zimsko pravljico in vam preden se poslovim samo še to položim na srce: tekaške proge so namenjene tekačem na smučeh in ne sprehajanju in sankanju.

Zasnežen pozdrav, Hana iz Lidlove vitalnice