Z BLEDA NA POKLJUKO, V BOHINJ IN NAZAJ NA BLED

• REGIJA: Gorenjska
• VMESNI CILJ: Pokljuka
• IZHODIŠČE: Bled
• CELOTNA DOLŽINA POTI: 80 km
• DOLŽINA VZPONA: Zgornje Gorje – Rudno polje (hotel): 15,6 km (700 višinskih metrov)
• PRIMERNO ZA: cestno, treking, gorsko, gravel ali električno kolo
• TEREN/PODLAGA: asfalt
• SKUPNI VIŠINSKI METRI: 1153 m
• ZAHTEVNOST: zelo zahtevno

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE:

Pot je krožna in jo pravzaprav lahko začnete tudi kje drugje (npr. začnete v Bohinju in greste v obratni smeri). Za družine je primerna opcija od Bohinja do Bitenj (pri Bohinjski Bistrici) ali obratno, ki je dolga 7 km v eno smer in ves čas poteka po urejeni kolesarski poti med pašniki in po gozdu ter tik ob Savi Bohinjski.

Ko boš prišla na Bled ...

Prinesi s seboj banane! In ne pozabiti plačati parkirnine! Tisti, ki že dlje časa spremljate moje kolesarske zapise, že veste, da se večkrat rada kaj pohecam. Življenje je tako ali tako resno, zakaj se ne bi večkrat nasmejali in imeli fino? Tokrat sem se odločila, da na današnji izlet s seboj vzamem banano. Saj poznate tisto primerjavo, ko osel hodi za korenčkom, ki mu pred nosom visi na palici? No, jaz sem se pa odločila, da bom sama sebi motivacija in da peljem banano na izlet in jo pojem na enem izmed mojih najljubših krajev – na Rudnem polju. Sicer sem jo prevažala v žepu majice in ne privezano na palici, ampak tip motivacije je v principu isti. Seveda si vi lahko izberete karkoli drugega. Pa poglejmo, kaj vse smo doživeli tokrat (jaz, moj Luka - tajni agent Lidlove vitalnice – in najbolj fit banana).

Parkirala sva na Parkirišču Seliškarjevo (v bližini je Osnovna šola, košarkarsko igrišče in pokopališče, mogoče izhodišče ne zveni obetavno, ampak tukaj vedno najdeva prosto parkirno mesto in se izogneva največji turistični gneči), pripravila kolesi in vse ostalo. In seveda, takrat tudi ugotovim, da sem doma pozabila kolesarske rokavice. Važno je, da sem imela kolo, čelado, očala (in banano! ), brez rokavic bom že. Se bom pretvarjala, da sem »profi«, ker tudi oni v klance včasih vozijo brez (smeh).

O motivaciji ali zgodba o gospodih na e-kolesih

S parkirišča sva šla po polžje proti Gorju, to zdaj že vemo, ogrevanje je nujno. Malo resnejši klanec se začne po cca 4,5 km v kraju Zgornje Gorje oziroma, ko ste mimo Krnice. Prav tu naju je prehitela večja skupina gospodov na e-kolesih. Se pozdravimo in oni oddrvijo mimo. En del mene je bil: »Pa daj no, ni pravično.«, drugi pa: »Kako fino, da se tako dobijo in gredo. Brez baterije bi najbrž doma brali časopis.«. Seveda premaga drugi del, na kakšnem odseku bi si pa z veseljem malo sposodila njihovo baterijo za kakšno minuto. Ne dolgo zatem se ustavijo in jih prehitiva. In potem spet oni naju. Vsakič smo se veselo pozdravljali in šteli, na koliko kav gremo na vrhu, saj smo se že tolikokrat srečali. Med vso to zabavno štorijo pa vseeno pot ni ravno lahkotna, klanec se kar vleče in na enem odseku lepo pokaže zobe na 18 %. Če preverite profil poti malce višje nad besedilom, boste takoj vedeli, o čem govorim.

Na Pokljuko sem šla s kolesom sicer že nekajkrat, ni pa ravno moj »hišni hrib« (hrib, ki ga imaš za hišo oziroma blizu kraja, kjer živiš). Vseeno sem približno vedela kaj me čaka in pametno porazdelila moči. Meni je velik plus te ceste, da je res večinoma v senci – in ja, pogleda na vse te smreke se res ne bom nikoli naveličala!

Namig: Če le imate čas, pojdite na izlet med tednom, gneča je preverjeno manjša oz. je skorajda ni, sploh če greste na pot dovolj zgodaj.

Na Pokljuki me lahko kličete Hana Banana ali kako se je končala tekma z e-kolesarji?!

Ne morem ravno reč, da sem »poletela« na Pokljuko, vseeno je bil teden že dolg in sem imela nekaj kilometrov v nogah. Sicer sem imela še nekaj rezerve, ampak sem vedela, da naju do izhodišča čaka še lep zalogaj kilometrov, zato sem se malo »držala nazaj« in nisem pretiravala. No, čisto majčkeno sem, priznam.

Detajl, ki sledi, bi bilo smiselno izpustiti, ampak potem zgodba ne bi bila zgodba! Torej, med vsem tem prehitevanjem z gospodi na e-kolesih, je en komentiral, da »tadva se pa nič ne ustavljata. Sta kar trmasta in se ne data!«. In res se nisva vse do odcepa za Bohinj, ko sem res nujno morala zaliti smreke. In glej ga zlomka, spet naju prehitijo, smejoč, pa sta le omagala in se ustavila! No, nisva omagala, le tudi midva sva človeka in ko je mehur poln ... Ga pač sprazniš, kajne?

Malce kasneje na ravnini proti Rudnemu polju jih ujameva in prehitiva (logično, saj sem bila lažja eno kilo vode, haha). Med prehitevanjem se pohecam: »Zdaj sva pa midva prižgala najine baterije!« In tu se začne zgodba o zunanji motivaciji. Vam na praktičnem primeru razložim, kaj je razlika med notranjo in zunanjo motivacijo. Notranja je tista, ki izvira iz naše notranjosti. Na primer izberemo si aktivnost, v kateri uživamo. Sam sebi si motivacija, veseliš se, ker napreduješ, »tekmuješ« sam s sabo, da si npr. boljši kot si bil nazadnje in to te osrečuje in ti prinaša notranje zadovoljstvo. Zunanja motivacija pa kot že ime pove, izvira iz okolja, od zunaj in večkrat vsebuje nagrade v različnih oblikah npr. kot pohvala, denar, slava, medalja ... Primer: prehiti te kolesar in ga potem poskušaš na vsak način ujeti, ker te mogoče malce jezi, da te je prehitel in ne boš prvi na cilju. Ampak konec koncev, tudi to je ok. Če te spodbudi, da si tisti trenutek boljši in ne greš preko zmožnosti, ki bi te ogrožale, npr. previsok srčni utrip.

Midva mirno kolesariva naprej, nakar Luka reče »Poglej, lovijo naju!« Ozrem se nazaj in po držah vidim, da se močno trudijo in poganjajo za nama. Ne poznam točnega motiva, ampak na tej ravnini se je začela spontana in ekstra zabavna tekma! Na vsak način so se odločili, da naju ujamejo. Midva pa, da naju ne bodo! Zakaj se ne bi malo igrali in drug drugega motivirali in spodbujali?! Šla sva hitreje kot je bilo mojim nogam všeč, ampak hej, kdaj pa kdaj je treba stisniti zobe, kajne?! Gospod, ki je bil prej ves čas na koncu skupine naju smeje prehiti: »Hahhahahah, kje so zdaj vajine baterije!?« To je bil stavek, po katerem sem dojela, da je imel Luka prej prav, da naju lovijo. Midva se spogledava. »Hani, a še imaš?« (dovolj moči in energije). »Ti samo poženi, tole etapo morava zmagati!« In sem grizla na polno do hotela. Noben več naju ni prehitel.

Temu jaz rečem super miks med zunanjo in notranjo motivacijo – da smo drug drugemu zgled, motivacija, navdih! Ampak bodimo iskreni; tudi jaz sem imela zunanjo motivacijo – banano!

Dolg spust, mraz in dežne kaplje niso obetale ...

Spila sva nekaj vode, pojedla banano (in ploščice, da vas ne bo skrbelo) in sklenila, da bova preventivno izpustila kavo z najinimi pokljuškimi jezdeci na e-kolesih. Nad nama se je namreč pojavil velik temen oblak. Ker sem bila na Pokljuki še ne dober teden nazaj na Oviratlonu in nas je res pošteno zmočilo (do spodnjega perila in to večkrat, haha), nekako nisem imela želje, da bi to zgodbo ponavljala prepogosto. In tudi zato, ker je bilo le 16, mogoče 17 °C. Na hitro sva preverila radarsko sliko padavin in razmišljala, ali se raje spustiva kar po isti poti nazaj do Bleda, ali nadaljujeva do Bohinja. Nekaj kapelj naju res ni zmotilo in ustavilo, radarska slika je obetala in glede na to, da je pred vami še kar nekaj besedila – veste odgovor.

Obema je ta del poti, torej spust mimo Koprivnika in Jereki ter proti Stari Fužini res nenormalno lep! Tako lep, da temu delu poti pogledava čez prste na nekaj odsekih, ko je cesta res, ampak res zelo slaba. Očitno sva naredila vrhunsko potezo in si vzela dopust na ravno pravi dan, saj razen nekaj kolesarjev in nekaj avtomobilov nisva srečala nikogar. Prazna cesta, super zrak, sanjsko, res!

Namig: V poletnem času je vreme hitro spremenljivo in včasih res nepredvidljivo. Sploh če greste na daljši, večurni izlet, je smiselno, da večkrat preverite vremensko napoved (padavine).

Do Bohinjskega jezera

Na poti proti Bohinjskemu jezeru sva se na hitro ustavila. Točno v centru Srednje vasi v Bohinju si namreč lahko natočite vodo v bidone, če vam jo slučajno zmanjka, kot se je zgodilo nama. Medtem pa uživate v pogledu na lično obnovljene hiše in uživate v trenutku, ko se čas res vsaj za nekaj minutk ustavi.

Malo manj mirno in romantično postaja takoj, ko se približujete jezeru, saj se koncentracija obiskovalcev precej poveča. Ali pa se je nama, ki sva se toliko časa sama preganjala med smrekami, zdelo, da je nekaj ljudi že gneča (smeh). Naredila sva fotko, saj veste, »nisi slikal, nisi bil!« in se vrnila 500 m nazaj, da sva pot nadaljevala po kolesarski stezi.

Do Bleda in njegov turistični utrip

Ta del bo razveselil vse, ki vas daljši kolesarski izleti (še) ne zanimajo, bi pa vseeno radi kdaj pa kdaj malo kolesarili v miru, stran od prometnih cest. Imam veselo novičko! Veliko vas kolesarsko pot od Bohinja do Bohinjske Bistrice oz. do Bitenj pozna, morda pa je med vami kdo, ki zanjo še ne ve in mu bo informacija koristila. Torej, če se iz Ribčevega Laza zapeljete v smeri proti Stari Fužini, čez cca 500 m na svoji desni vidite parkirišče in malo za tem zavijete desno in prečkate Mostnico – tu se začne urejena kolesarska pot, ki večino časa poteka ob Savi Bohinjki in je prečudovita. Dolga je 7 km (v eno smer) in je večino časa ravna, lahko pa vas na hitro preseneti kakšen manjši vzpon.

Priznam, ta del poti je bil super za regeneracijo, da si malce spočiješ telo in se naužiješ lepot te naše države. Ko sva se priključila glavni cesti je bilo zasanjane romantike konec, saj sva se odločila, da ta zadnji del poti (dobrih 23 km) odpeljeva hitreje in sicer iz treh razlogov: da se čim prej umakneva iz glavne ceste, da čim krajši čas voziva po vročini in – ne boste ugotovili – da sva pravočasno doma, da ujameva prenos Dirke po Franciji!

Namig: V kraju Obrne zavijte levo proti Bohinjski Beli, saj je vožnja po glavni cesti za kolesarje prepovedana (prometni znak prepovedan promet za kolesa). Namesto da plačate kazen, je bolje, da si na Bledu za ta denar privoščite kremno rezino in osvežilno pijačo.