Vitalniški vzpon na Veliki Zvoh

REGIJA: Gorenjska

CILJ: Veliki Zvoh (1971 m)

IZHODIŠČE: Parkirišče na Planini Jezerca (1420 m)

CELOTNA DOLŽINA POTI: 9 km (4 km gor, 5 km dol)

DOLŽINA VZPONA: 4 km (549 višinskih metrov)

PRIMERNO ZA: športno obutev

TEREN/PODLAGA: utrjena pot

ZAHTEVNOST: nezahtevno do zmerno zahtevno

PROFIL POT (navzgor):

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE:

Izlet lahko prilagodite svoji trenutni telesni pripravljenosti, saj imate res ogromno opcij. Avtomobil lahko parkirate pri spodnji postaji gondole, se z gondolo povzpnete na začetek Tihe doline – od tu naprej imate več različnih poti. In sicer lahko greste tudi samo do Hotela Krvavec, ki se nahaja malce višje na 1600 m (približno 20 min hoje), ali pa malce dlje od Doma na Krvavcu (1686 m) in po želji nadaljujete do Krvavca (vrh, po katerem se imenuje smučišče in se nahaja na 1853 m).

Druga opcija je, da se z avtomobilom zapeljete višje do Ambroža pod Krvavcem in nadaljujete do Planine Jezerc, kjer je označeno parkirišče. Parkirišče je plačljivo in stane 5 € za cel dan. Od tu se lahko proti zgornji postaji gondole in Hotelu Krvavec odpravite peš po na novo asfaltirani cesti (3 km) in nadaljujete kot je opisano zgoraj. Lahko pa se iz parkirišča povzpnete proti Kriški dolini in naprej proti Domu na Krvavcu, mimo Krvavca na Veliki Zvoh kot bom podrobno opisala v nadaljevanju.

Važno je, da najdete pot, v kateri boste uživali!

Nastavi budilko ob 4.00!

V nedeljo popoldne, ko se je po dolgem času pokazalo sonce, mi zazvoni telefon. Potem, ko uskladiva nekaj službenih stvari, pravi kolega Aljaž, ki poleg Urške, Anžeta in mene pomaga soustvarjati Vitalnico: »Hana, a bi šla z mano na kak hrib?« Če Aljaža slučajno še ne poznate – to je v hribe zaljubljen planinski vodnik, ki vas s svojimi prelepo posnetimi in navdihujočimi vlogi poskusi vsaj malce navdušiti, da se podate v naravo in gore.

Preverila sem urnik in ujela sva se že naslednji dan! Običajno bi za kaj takšnega oba potrebovala mesece in mesece (resno mislim, ker sva oba veliko naokoli in z zelo zasedenimi urniki). Priložnost je treba izkoristiti, ko se pojavi, kajne?! Aljaž predlaga, da greva loviti sončni vzhod, in ker sva oba bolj človeka akcije kot besed, je pogovor potekal v slogu »Kdaj in kje?«. Vreme bo top! Odločitev je bila sprejeta ekspresno! Ob 5.20 se dobiva v Cerkljah na Gorenjskem in potem skupaj nadaljujeva do Planine Jezerca, kjer bova parkirala in začela z izletom.

Malce kasneje sem sicer ugotovila, da bom mogla vstati ob 4.00, zato se je moje navdušenje malo zmanjšalo, ampak ker vem, da je težko samo tistih prvih nekaj minut, ko zazvoni budilka in vožnja ... Ko za začneš hoditi v hrib - potem je vse takoj pozabljeno in samo še uživaš (no, ja, odvisno od tempa in kondicije).

Če vprašate mene, je šlo vse po planu! Če vprašate Aljaža, vam bo povedal, da sem malo zamudila (5 minut, nobene drame, še vedno po časovnici, hihi), ampak mi je na srečo hitro oprostil. Vožnja proti Jezercem je bila bolj molčeča, saj sva bila oba še precej zaspana. Ampak pri pregledovanju opreme sva se pa »prižgala«. Na hitro sva pregledava, če imava oba vse (dodajam seznam, če komu koristi) in štartala.

o Nahrbtnik

o Primerna obutev

o Trak ali kapa

o Rokavice

o Naglavna svetilka

o Voda ali čaj in kakšen prigrizek (banana, datlji, ploščice ...)

o Pohodne palice (po želji)

Tri, štiri, zdaj – prižgi naglavno svetilko.

Začela sva malo pred 6h v popolni temi, tako da je bila naglavna svetilka res nujna. Po označeni poti sva hodila proti Kriški planini in nadaljevala proti Domu na Krvavcu. Iz minute v minuto je postajalo svetlejše, a hkrati sva korakala v čedalje večjo meglo oz. oblake. Ker sva oba poznala pot, nisva imela večjih težav z orientacijo, drugače bi bilo pa kar zabavno.

Nadaljevala sva mimo značilnega in izrazitega oddajnega stolpa, ki se je na momente celo videl, nato pa naprej proti Velikemu Zvohu, kjer razen nekaj cm pred nosom nisva videla praktično nič. Za piko na i je začel pihati še veter, vendar sva vmes klepetala in ohranjala optimizem. Oba sva bila 100 % prepričana, da naju na vrhu zagotovo čaka presenečenje. »Oblaki se bodo razkadili in pred nama bo veličasten sončni vzhod, brez dvoma!« sva sklenila. In pogled bo tako lep, da bo navdušil tudi vas in si ga boste šli ogledati takoj, ko vam bo čas dopuščal.

Še dobro, da sva naletela na ograjo, ki obdaja umetno jezero (za zasneževanje smučišča) da sva lažje našla pot do vrha. O gradnji nove sedežnice zaradi slabe vidljivosti ni bilo ne duha ne sluha – še dobro, da sem bila tu pred kratkem v lepšem vremenu in tako vem, da super napreduje in se že veselim smučarske sezone.

Ko dva optimista čakata sončni vzhod ...

Po eni uri je bil 1971 m visok vrh Velikega Zvoha osvojen. Prva kljukica. Spijeva nekaj požirkov čaj, pojeva sadno rezino. Druga kljukica. Čakava tretjo kljukico – sončni vzhod, a ga ni in ni. Sonce vedno vzide, le vidimo ga ne, če smo v oblaku! Aljaž je poleg vse snemalne opreme s seboj prinesel še grelnik za vodo in nama skuhal kavo! Kaj takšnega pa res nisem pričakovala! Po pol ure čakanja in upanja, sva se sprijaznila, da ne bo vse po načrtih. Ampak že sama hoja, zrak in narava predstavljajo takšno nagrado, da bi bil sončni vzhod samo še bonus. Pospravila sva vse stvari in se odpravila nazaj. A ko sva mislila, da vas pač res ne bova mogla navdušiti z lepimi fotografijami in posnetki, se je nenadoma kot da bi razstiral tančice začelo kazati sonce! Kar vriskala sva od navdušenja!

Včasih je vse te lepote narave težko ujeti v eno fotografijo, vendar prisežem – ko boste videli Aljažev vlog (objavljen bo TUKAJ vas bo v trenutku prepričal, da se včasih splača zgodaj vstati, »gaziti skozi oblake« in potem uživati v prostranih panoramah!

Pot do izhodišča in kaj bo s kolesarjenjem?!

Na izhodišče sva se vračala skoraj po isti poti kot sva šla navzgor. Občudovala sva jesensko obarvana drevesa; sploh rumeno-rjavi macesni so se božansko lesketali v soncu! Vmes sva klepetala in načrtovala nove podvige za Vitalnico. Oba upava, da sva vas uspela navdušiti, da se kljub zgodnjemu jutranjemu vstajanju splača osvojiti kakšen vrh v vaši bližnji ali daljni okolici. Primerno se oblecite in obujte, preverite vremensko napoved (razmere v gorah) in potem - hop v vitalne pustolovščine! Kolesa vsekakor še nisem pospravila in imam v načrtu vsaj še en izlet, modra dva, odvisno od vremenskih razmer. Kot super alternativa za ohranjanje kondicije v teh vremensko bolj posebnih dneh bo pa vsekakor na moj urnik večkrat dodana kakšna hoja v hribe.