SELLA RONDA

• DRŽAVA, REGIJA: Italija, Dolomiti
• CILJI: 4 prelazi: passo Gardena (2121 m), passo Sella (2218 m), passo Pordoi (2239 m) in passo Compolongo (1875 m)
• IZHODIŠČE: Corvara
• CELOTNA DOLŽINA POTI: 51 km

• PRIMERNO ZA: cestno, treking, gorsko, gravel ali električno kolo
• TEREN/PODLAGA: asfalt
• SKUPNI VIŠINSKI METRI: 1611 m
• ZAHTEVNOST: zelo zahtevno
• PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: S kolesom se lahko podate okoli masiva Sella v smeri urinega kazalca ali pa v nasprotni smeri. Pred leti sem šla okoli Selle tudi z gorskim kolesom – nepozabno lepa izkušnja (določene dele poti si lahko olajšate tako, da se peljete s sedežnico ali gondolo). Za tiste, ki še niste ljubitelji navezovanja več klancev zapored, je super opcija tudi to, da si izberete izlet samo na enega izmed prelazov.

Naj bodo vse poti domače ... Ampak vseeno malce skočimo k sosedom!

Pred leti nisem hodila na morje, ampak vedno v hribe. Moja ljubezen do hribov je bila tako močna, da sem si naredila celo ključnik #MojeMorjeJeVisokogorje, ha! O tem, kakšno je bilo poletje, ne bom izgubljala besed, ker na nekatere dogodke žal nimam vpliva. Vsaj prehod v jesen se je začel malo bolj optimistično! Zelo na hitro je padla odločitev za vikend pobeg k sosedom v Italijo. V resnici mi še zdaj ni čisto jasno, kako smo v avto spravili 3 odrasle osebe, dve kolesi, posodo s kuhanim golažem, ekonom lonec s polnjenimi paprikami, plastične posode pohanega piščanca, vso prtljago in še manjšega psa!

Začeli smo zelo turistično, saj smo lep čas »kampirali« pred Karavanškim tunelom, ampak naš cilj je bil tako obetajoč, da nas niti stanje v pločevinastem zamašku ni odvrnilo od dobre volje. Ne bom rekla, da smo bili tam en, dva, tri. Slabih pet ur vožnje nas je samo položilo v postelje in vsi smo komaj čakali, da se zbudimo v prelepe panoramske poglede, ki jih nudijo Dolomiti.

Okoli znanega gorskega masiva Selle

Imeli smo »ohlapne« plane, približno pol dneva sprehodi z razširjeno družino, nekaj ur pa za naju za kolesarske izlete. Kaj ušpičiva prvi dan? Ni bilo treba dvakrat reči ... Le kaj?! Ponoviti Sella Rondo s cestnim kolesom, kot pred nekaj leti, kaj pa drugega! Kot dva mlada telička, ki ju po dolgi vožnji spustiš na pašo, sva se zapodila v klance okoli gorskega masiva Sella. Ampak pojdimo lepo po vrsti. Sella Ronda je priljubljena in znana predvsem ljubiteljem alpskega smučanja pozimi, v ostalih mesecih pa ravno tako navdušuje kolesarje tako s cestnimi kot gorskimi kolesi. Tudi pohodniki jo obožujejo!

Corvara (1568 m), Colfosco in Passo Gardena (2121 m)

Za štartno mesto sva si izbrala idilično Corvaro. Parkirala sva na označenih mestih ob smučišču (parkirnino pa lahko plačate po urah ali pa za cel dan, kar stane 8 €). Če pričakujete ravnice za ogrevanje – pozabite. Tukaj se začne bolj ali manj nemudoma zares. Iz Corvare se cesta začne takoj vzpenjati proti naslednji vasici Colfosco in tako ostane vse do vrha prelaza Gardena. Edino, kar mi je tako preostalo, je bilo, da sem začela z vzponom res počasi in zadržano, da sem se postopno ogrela in pripravila telo na večje in dolgotrajnejše napore, ki so bili pred mano.

Ta vzpon je med mojimi najljubšimi. Že začne se s čarobnim pogledom, kjer se nad Corvaro in Colfoscom bohoti Sassonger, malce naprej Sass da Ciampac, medtem ko na levi v daljavi vidiš mogočen Piz Pisciadu – na vseh treh sem stala na vrhu pred nekaj leti in zagotovo te podvige še ponovim, da to zvito asfaltno lepotico spet vidim iz vrha. Oh, cesta! Cesta je tako lepa, da bi jo vikala! Asfalt čudovit, ovinki pa se zlagoma nizajo in vsak ponudi drugačen in hkrati lepši pogled na vse, kar puščaš za seboj in hkrati odkrivaš vse, kar je še pred tabo. Kljub temu, da je bilo na momente bolj prometno, kot bi si želela (avtomobili, avtobus, motoristi ...), so bili vsi strpni, hkrati pa je cesta vseeno dovolj široka, da te razmeroma brez težav prehitijo. Določen odsek je celo del ceste označen kot pas za kolesarje.

Najbrž vas zanimajo še podatki. Iz Corvare do vrha je moj kolesarski računalnik izmeril 8,8 km in 565 metrov višinske razlike. Ali je težko ali ne, je težko razpravljati, ker smo različno telesno pripravljeni. Klanec je dolg, ampak nikjer tako strm, da bi imela občutek, da je neznosno, kakšnih ravnin za vmesno počivanje pa tukaj res ne najdete. Na prelazu je bila precejšna gneča, zato sva samo na hitro naredila eno fotko in šla uživat na spust proti naslednjemu prelazu.

Namig: Če vam je prvi klanec predstavljal velik izziv in ste ga komajda zmogli, potem je morda smiselno, da se spustite nazaj v izhodišče, saj vas sicer čakajo še trije. Tudi en osvojen prelaz je super dosežek!

Iz prelaza Gardena do prelaza Sella (2218 m)

Vzponu sledi nagrada, in sicer res lep spust, ki ves čas nudi pogled na osupljiv Sassolungo. Spust je dolg slabih 6 km (5,8), nato pa sledi križišče, kjer izberete cesto v levo v smeri proti prelazu Sella. Od tu naprej je naslednjih 5,2 km konec počitka, saj se cesta ponovno začne vzpenjati. Ta del poti je bil manj prometen, je pa cesta ožja, tako da previdnost v vsakem primeru ni odveč. Tudi tu je del ceste označen in namenjen za kolesarje, kar vsaj meni predstavlja dodaten občutek varnosti in sproščenosti. Če je bil vzpon na prelaz Gardena zelo izrazito serpentinast, potem je ta manj zavit oz. ima bistveno manj izrazitih ovinkov, kar mu ne jemlje veličastnosti.

Sploh zadnje serpentine tik pred vrhom so med dih jemajočimi. Ko misliš, da lepše pač ne more biti – te naslednji pogled prepriča v nasprotno. Pravzaprav večino časa ne veš, ali bi raje gledal v levo ali v desno, in na nek poseben način si prav hvaležen, da se počasi vzpenjaš in imaš čas vsrkavati vso to lepoto, ki te obdaja. Po 355 višinskih metrih na svoji desni zagledate z nalepkami skoraj do neprepoznavnosti prelepljen znak za passo Sella (2218 m), kjer se tre gruča turistov (večinoma tistih iz avtomobilov in avtobusov), tako da si kar vesel, da lahko čim hitreje pobegneš nazaj v bolj tiho in osamljeno vožnjo.

Spust s prelaza Sella in vzpon na prelaz Pordoi (2239 m)

Ta spust je težko opisati, ker mi zmanjka presežnikov (oz. previdno hranim za naslednjega, haha). Vendar bom vseeno poskusila. Drzen, ravno prav razgiban, večino zavojev je dobro preglednih, tako da si ljubitelji višjih hitrosti, ko promet to omogoča, lahko dajo duška. In ko moraš po 5,6 km zavreti, da se odcepiš proti naslednjemu prelazu, globoko v sebi malce kričiš, saj si želiš, da bi ta spust še trajal in trajal. Če me spomin ne vara, sva v tem krožišču »taborila« nekaj minut, promet iz smeri Canazeia je bil precej gost. Ampak v resnici tudi kratek postanek prav paše, da pretegneš noge, narediš požirek vode in na hitro izmenjaš mnenje o spustu in strategiji »napada« na tretji prelaz od štirih.

Vzpon na Pordoi je z vidika razgledov sprva manj idiličen, saj poteka po gozdu (kar je sploh v toplejših dneh pravi balzam), vendar kaj kmalu postreže z veličastnimi pogledi vse naokoli. Ko se nad tvojo glavo pelje gondola, se šele spomniš, da kolesariš tik ob smučarskem raju. Vsake toliko iz gozda zaslišiš krik veselja in vznemirjenja kakšnega gorskega kolesarja, ki neskončno uživa med spustom po urejenih gozdnih poteh. Sploh zadnjih šest zavojev je res v kategoriji »oh in sploh«. Pogleda na nihalko v daljavi, ki tako pozimi kot poleti na Sass Pordoi vodi turiste, te opomni, da vrh ni več daleč. Po 6 km vzpona, 396 premaganih višinskih metrih, se lahko malo nasloniš na tablo, ki dokazuje, da si na prelazu, in da 2239 m nadmorske višine ni ravno mala malica. V bližnji gostilni sva se na hitro ustavila, da sva natočila vodo in pojedla en sendvič oz. žitno ploščico, prav dolgo pa se nisva zadrževala, saj sva vedela, da naju čaka vsaj zame najlepši »zabaviščni park« - spust proti Arabbi!

Spust v Arabbo in zadnji vzpon na prelaz Campolongo (1875 m)

Če imate radi spuste, potem so to ne-be-sa. Skoraj 10 km (9,5 km) norega užitka. Ne veš, ali si bolj navdušen nad panoramami, ki se razprostirajo pred teboj ali nad magično zavito alpsko cesto. Priznam, tukaj je želja po užitku nadvladala želji po fotografiranju. Ena na vrhu tik pred spustom, ena nekje na sredini, potem pa je vse do Arabbe telefon mirno počival v žepu in če bi bil živ, bi se najbrž spraševal, kaj je narobe z mano, da vriskam od sreče in imam hkrati malo rosne oči. Če imate vsaj pikico radi kolesarjenje in če ste pripravljeni vsaj nekaj časa vložiti v trening – potem je lahko to, da odvozite Sella Rondo ena nora nagrada. Paša za telo in oko.

Ko se pripeljete v Arabbo le pošteno upočasnite, saj je vasica precej živahna in ljudje radi prečkajo cesto tudi kar tako, ne le na prehodih za pešce. V krožišču, ki ga nikakor ne morete spregledati, izberete zadnji odcep proti Corvari. Vendar je do tja še nekaj kilometrov in še zadnji, četrti vzpon. Kljub temu, da je v primerjavi z ostalimi krajši, saj je dolg 4 km in v tej razdalji premagate 268 višinskih metrov, ga vseeno ni za podcenjevati. Konec koncev – za vami so že trije visokogorski prelazi krepko nad 2000 m! V primerjavi z ostalimi ima najmanj zavojev in je bolj »raven«, malce bolj nefotogeničen, kljub temu pa je vaša edina vstopnica do zadnjega spusta in končnega cilja. Tabla za vrh tega prelaza je manj izrazita in opazna, saj je na drugi strani ceste, tako da če hočete dokaz, potem tu vozite malo počasneje in se vsake toliko ozrite nazaj, da ga ne spregledate.

Dnevi so v primerjavi s poletnimi že precej krajši in pri kolesarskih izletih, ki so daljši, je fino vzeti v zakup, da se sonce prej kot bi si želeli skrije za hrib, tako da je pri načrtovanju super, če upoštevate tudi to. Spust v Corvaro je za piko na i – teh 6 km epskih zavojev s pogledi na okoliška smučišča kar prehitro mine, hkrati pa si na nek način vesel, da si prispel na cilj. In malce tudi ponosen, saj ti štirje prelazi niso kar tako.

Kakšen je torej izkupiček tega izleta? 51 km, 24 km vzpona, 27 km spusta, skupno 1611 premaganih višinskih metrov. Vendar številke niso nič v primerjavi z lepotami, ki jih doživiš med vzponi in spusti. Če je še družba luštna, potem je to izlet za v arhiv! Ali pa izlet za vašo »TO DO« listo! Se strinjate, kajne?

Vitalno kolesarsko obarvan prehod iz poletja v jesen! Hana Verdev iz Lidlove vitalnice