Rudno polje – Planina Zajavornik – proti Planini Konjščica

Lokacija: Pokljuka (Rudno polje)

CELOTNA DOLŽINA POTI: 19,5 km (oz. poljubno)

DOLŽINA VZPONA: razgiban teren

PRIMERNO: za začetnike (pretežno ravninski deli) in bolj izkušene (proti planini Zajavornik in Konjščici)

SKUPNI VIŠINSKI METRI: 314 m

ZAHTEVNOST: manj zahtevno do zahtevno

PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE:

Pokljuka je priljubljena med vsemi družinskimi člani, saj vsak najde nekaj zase. Lahko se odpravite na sprehod s krpljami npr. proti planini Uskovnica, najmlajši vriskajo med sankanjem, turni smučarji pa obožujejo Viševnik. Prav na Viševnik se je skupaj z Luko odpravila tudi naša Urška, vlog si lahko pogledaš na tej povezavi.

Solo ekspedicija v osrčju pokljuških smrek

Saj poznate tisti stavek, da je edina stalnica sprememba, kajne? Tokratni plan je padel v vodo večkrat. Tale pobeg v zimsko idilo sva planirali z Urško iz Vitalnice, ampak nama je Maksijeva vročina malo spremenila načrte, zato sem se med pokljuške smreke podala sama. Vožnja zahteva precej pozornosti, ampak mene že sam pogled na smreke in zasneženo pokrajino, ki me pričakajo po teh ovinkih, pomiri. Parkirišče na Rudnem polju je veliko (med vikendi vas usmerjajo redarji), dnevna parkirnina za avtomobil stane 6 €, ampak vključuje eno tekaško vstopnico gratis (trak, ki ga potem namestite na roko ali na spodnji del noge potem prevzamete pri Športnem centru, kjer si lahko tudi izposodite opremo, če nimate svoje).

Ker sem bila malo na tesnem s časom, sem se hitreje kot običajno ogrela (davek z višjim srčnim utripom pa potem plačevala celo tekaško turo, haha) in najprej naredila dva krajša kroga po pretežno ravninskem delu, ki poteka ob hotelu (skupaj dobre 3 km), potem pa sem prečkala cesto in šla proti planini Zajamnik. Tukaj nas tabla prijazno opomni, da je tekaška proga namenjena tekačem na smučeh in ne sprehajalcem (no, ampak saj to zdaj že vemo, kajne?). Tekaška proga začne takoj vzpenjati in pot ves čas poteka po prekrasnem smrekovem gozdu, kjer se kar ne moreš načuditi, kakšne snežne skulpture naredi narava.

Kot vedno, tudi tu klancu sledi lep spust in po dobrih 2 km se pogled odpre. Pričaka nas idilična planina sredi prostranih pokljuških gozdov, posuta z ljubkimi kočami oz. pastirskimi stanovi – temu z lahkoto rečemo snežna pravljica! Krožna pot nas potem popelje po celotnem področju, tako da lahko naravo in Viševnik v ozadju občudujete iz več različnih kotov. Mene tu najbolj navduši ta zimska »vakumska« tišina! Šele na poti nazaj sem v daljavi zagledala nekaj tekačev, drugače pa sem imela celotno naravno igrišče zase! Pot nazaj poteka po drugi poti v smeri proti smučišču in kasarni (in ne po isti) in se ves čas položno vzpenja skoraj do konca, ko te samo še prinese nazaj do mesta, kjer sem prečkala cesto. To je točka, kjer smo vsi toliko pri sebi in imamo srčni utrip v »pogovorni coni«, da vedno s kom izmenjaš nekaj besed v stilu »Kakšen je ta del proge danes?« ali pa »Je gužva v tem koncu?«. Tokrat me je prijazen tekač malo v šali vprašal, če sem srečala kakšnega medveda. »Nisem. No, lahko da me je kakšen lovil ... In tudi če me je, sem bila očitno dovolj hitra, da me ni ujel, haha.«

Proti Planini Konjščica

Kot radi rečemo v žargonu, v nogah sem imela dobrih 12 km. Planirala sem, da naredim še en ravninski krog, da se malo umirim, ampak mi ni dalo miru, prav morala sem še v drugo smer proti planini Konjščici (ta del poti je dvosmeren, tako da previdnost ni odveč). Tu je bilo malo bolj živahno, več ljudi, vendar še vedno več kot dovolj prostora za vse. Od tega »stadionskega dela« je najprej super spust do konca ceste, kjer krožno obrnete in se potem ves čas vračate v klanec, ki ni strm, lahko pa lep del časa opazujete s snegom prekrite hribe v daljavi. Za finiš sem »zgrizla« še en klanček in potem je res sledil malo bolj umirjen zaključek. Naredila sem dobrih 19 km, vi pa lahko izberete pot, ki ustreza vašim željam (npr. ostanete samo na pretežno ravninskem delu ali pa vse odtečete dvakrat, vsak zase najbolj ve, koliko zmore).

Vsega lepega je enkrat konec, tako sem tudi jaz morala na hitro pospraviti vso opremo v avto in se odpraviti v dolino nazaj v službo. Pozno zvečer me je čakalo še pranje vseh prepotenih športnih oblačil, večerja bogata s hidrati in beljakovinami (regeneracija je pomemben del treningov).

Lepe zimske dni in se vidimo na snegu! Hana iz Lidlove vitalnice

P.S.: Če slučajno niste vedeli ... Oblačila, ki jih uporabljate za tek, lahko uporabite tudi za tek na smučeh. V teh hladnejših dneh se super obnesejo pajkice, ki so podložene s tankim flisom. Pri teku na smučeh velja podobno pravilo kot pri teku. Pomembno je, da se na začetku ne oblečemo preveč, ker se kmalu ogrejemo in nam je lahko hitro prevroče. Vsak od nas je malce drugačen in na svoj način doživlja mraz, zato je fino, da stestirate več različnih kombinacij in tako lažje ugotovite, kaj obleči pri določeni temperaturi. Kot povsod drugod, tudi tu vaja dela mojstra.