ROGLA

Lokacija: Rogla
CELOTNA DOLŽINA POTI: 12,2 km (oz. poljubno)

DOLŽINA VZPONA: zelo razgiban teren

PRIMERNO: za začetnike (pretežno ravninski del v okolici hotela) in bolj izkušene (vse ostalo)

SKUPNI VIŠINSKI METRI: 260 m

ZAHTEVNOST: zahtevno

PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE:

Poleg alpskega smučanja in teka na smučeh je Rogla zanimiva tudi za sprehode ne glede na letni čas. Priljubljen je pohod na Lovrenška jezera. Tja se je podal tudi Anže s svojo družino. Poglejte si video, kako lepo je tam. Za doživetje zimske idile pa le obujte primerno obutev in se na sprehod v zimsko pravljico podajte sami. In nujno sporočite, kako je bilo! Super ideja za sprehod ne glede na starost je tudi obisk poti med krošnjami (več o tem je napisano malo nižje spodaj v blogu). Sprehajalne proge so urejene in so ločene od tekaških prog.

Zima še ni rekla zadnje besede!

Kljub vsem pustnim norčijam in preganjanjem zime, očitno ta še ni rekla zadnje besede. V višje ležečih predelih Slovenije namreč še vedno vlada zimska idila. Ne verjamete? Poglejte kolaž fotografij. :) Meni je ta prehod iz zime proti pomladi res ljub, saj lahko še vedno uživaš na snegu, hkrati pa se »martinčkaš« na soncu. Saj grem brez težav in rada na sneg tudi ko je -15°C ali manj, mi je pa vseeno bolj prijetno pri temperaturah bližje ničli. Z višjimi temperaturami tudi vsi ostali športi, ki niso vezani na sneg, postopno postanejo bolj zanimivi. Sploh hoja in hoja v nižje ležeče hribe, kjer ni več snega. Če smo iskreni - hoja je tako univerzalna in prav zaradi tega aktualna v vseh letnih časih in ne glede na vremenske razmere.

Tekaški center Rogla

Iskreno, ta izlet na Roglo se mi je podobno kot pri kolesarjenju izmikal zagotovo tri, morda celo štiri vikende (od nejevolje nehala šteti, haha). Za vse nedelje je bila vremenska napoved OK, ampak ko sva zjutraj v nedeljo vstala ob 5.30 in še enkrat preverila vreme, se je od nekje magično pojavil veter. Ampak ne 5 km/h, bistveno, bistveno več (bližje 50 kot 5). Če ste bili kdaj na Rogli in je pihalo, potem veste, o čem govorim. Zato sva v četrto izbrala soboto, ha! Iz četrtka na petek je snežilo in tako sva na skrivaj računala, da bo ki-ča-sto! Malce sva sumila, da bo kljub temu, da smo že v marcu, še precej ljudi šlo smučati, zato sva od doma šla zgodaj. Štartala sva v temi in megli, ampak od Trojan naprej je vreme obetalo. V Celjski kotlini sva spet zaplavala v megli, ampak od Slovenskih Konjic naprej sva vedela, da nama s soncem obsijana Rogla tokrat ne uide.

Vožnja po vijugasti cesti med zasneženimi smrekami je bila lepa in zabavna, dokler se naenkrat nismo ustavili. Kaj? Delo na cesti? Preveriva promet in ugotoviva, da nas je toliko, da že 3 km pred vrhom vsi stojimo v koloni. No, česa takšnega pa res nisva pričakovala. »Upam, da gredo vsi na alpske smuči« je bilo edino, kar sem komentirala, tradicionalno preklopila na Radio Rogla in med počasnim premikanjem občudovala zasnežene smreke. Pssst! Imela sva neverjetno srečo, da sva dobila enega med zadnjimi parkirnimi mesti.

Dobro je vedeti: Uporaba tekaških prog je plačljiva (6 €). Tekaške karte lahko kupite tam, kjer prodajajo smučarske karte ali pa v hotelu Natura. Uporaba tekaškega stadiona pri hotelu je brezplačna. Brezplačna je tudi uporaba tekaških prog za otroke.

Neokrnjena narava in visoki utripi

Hitro sva se oblekla, v hotelu kupila karti, se ogrela, naredila nekaj ravninskih krogov na tekaškem stadionu, kjer so se že zbirale manjše skupine ljudi, ki so šle na začetni tečaj teka na smučeh. Res sem vesela, da je v zadnjih letih tek na smučeh postal tako priljubljen in da se toliko ljudi odloči, da se ne glede na leta odločijo in zberejo pogum za učenje novega športa! Nepričakovano sem srečala in pozdravila še prijateljico, s katero sva skupaj delali tečaj za učitelja teka na smučeh – in tako vidiš, kako šport združuje in povezuje. Potem pa končno čas za odkrivanje neokrnjene narave.

Namig: Tokrat sem poleg športnega perila izbrala za drugi sloj samo navadne tanjše tekaške pajkice, zgoraj pa tanjšo športno majico in čez tekaško jakno s kapuco (za vsak slučaj, če si vreme premisli in začne pihati). V sončnih dneh, ko se na snegu vse blešči in lesketa, so sončna očala nujna. Sončna krema z visokim zaščitnim faktorjem ravno tako.

Kam pa kam, Vitalnica?

»Greva najprej po najdaljši progi« (dobrih 7,5 km), sva se odločila brez neke težke filozofije, da vidiva, kako bo, potem se odločava naprej. Na vrhu drugega ali tretjega klanca sva se ustavila, spogledala in se smeje strinjala, da tole pa niso Rateče. Ne po konfiguraciji terena, ne po nadmorski višini, haha. Ja, zagotovo se pozna, če tečeš na 800 metrih nadmorske višine ali pa na 1500 metrih (in imaš še nekaj treningov od celega tedna za sabo). Kmalu nama je postalo jasno, zakaj so tu trenirali tudi najboljši. Kljub temu, da mi je bilo na trenutke malo težje, sem stisnila zobe. Pri vseh klancih motivira to, da jim vedno sledijo spusti – in sploh en daljši, naju je ekstra navdušil, saj je bilo vijuganje med s snegom posutimi smrekami res noro, kar vriskala sva od sreče.

Kljub temu, da sva si na spletu pogledala tekaške proge, tablo z oznakami prog, sva kasneje, ko sva se vrnila na izhodišče, ugotovila, da imava samo dobrih 6 km. Kje sva zgubila sedmega?! Je ura narobe merila razdaljo? Nič hudega, bilo je prelepo, da bi se ukvarjala s številkami, očitno sva malo zgrešila (kasneje sva ga našla) in si »pentljo« narisala po svoje, hihi. Ampak, tudi to, da si kreativen na tekaških smučeh, je super. Tako si lahko vsak »splete« svojo tekaško zgodbo (table o pravilni smeri teka na smučeh pa vseeno upoštevajte). Po dobrih 12 km tekanja gor in dol sva se odločila, da imava dovolj in da greva še na krajši pohod. Morda le še to. Tereni zahtevajo kar nekaj kondicije, moči in tudi izkušenj tako s strmejšimi vzponi kot s spusti.

In, Hana? Kje je kolo?!

Že poleti, ko sva bila tu s kolesom sva razmišljala, da bi šla po poti med krošnjami, ampak s kolesarskimi čevlji to ni bilo mogoče. Tokrat sva samo pospravila smuči v avto, se preobula, zamenjala prepotene zgornje dele in se odpravila na krajši sprehod po Rogli, ki sva ga zaključila z obiskom stolpa nad krošnjami, ki je visok 37 m. Super ideja tudi za izlet z najmlajšimi, saj med hojo rešujejo uganke, vmes pa so tudi odseki, ki spominjajo na mini adrenalinski park (adrenalinske in učne postaje). Spust po toboganu tu žal ni bil mogoč zaradi snega, kar naju ni motilo, saj je bil pogled na okolico tako čudovit, da sva z veseljem v njem uživala tudi po poti navzdol.

Izlet sva zaključila tako, da sva s svojim odhodom neznancu polepšala dan, ker sva mu sprostila parkirno mesto, midva pa sva ga sebi polepšala tako, da sva se ustavila še v Slovenskih Konjicah v Lidlu, nakupila vse za sobotno kosilo in teden, ki sledi.

Tako. Upam, da ste uživali v mojih tekaških potepivščinah (potep, ki je poln dogodivščin, hihi). Sedaj me čaka »nežen« prehod na hojo v hribe, dodala bom kakšen tekaški trening (brez smučk) in postopno začela s krajšimi ravninskimi kolesarskimi izleti, da bom fit za nove kolesarske izlete, ki jih bom v tem letu pripravila za vas.