RAKITNA

• REGIJA: Osrednjeslovenska
• CILJ: Rakitna (796 m)
• IZHODIŠČE: Brezovica pri Ljubljani
• CELOTNA DOLŽINA POTI: 38,5 km

• DOLŽINA VZPONA: Podpeč (odcep proti Rakitni) – jezero Rakitna: 12 km
• PRIMERNO ZA: cestno, treking, gorsko, gravel ali električno kolo
• TEREN/PODLAGA: asfalt
• SKUPNI VIŠINSKI METRI: 659 m (Podpeč – jezero Rakitna: 551 m)
• ZAHTEVNOST: zahtevno (vzpon)
• PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Rakitna je priljubljena destinacija v vseh letnih časih. Več informacij o tem, kaj vse lahko počnete tu (sprehajalne poti so preverjeno luštne), si lahko preberete na spletni povezavi (https://rakitna.si/). Izlet si lahko podaljšate tudi tako, da se spustite proti Cerkniškemu jezeru. Tam se je s supom potepal tudi naš Anže in verjamem, da te bodo njegovi posnetki več kot prepričali, da se izlet v ta del Slovenije res izplača dati na seznam idej, kako preživeti prosti čas v naravi (https://www.youtube.com/watch?v=44JXeGzQ-Ik).

Šesterček po moje ali kaj je bolje, jabolka ali hruške?

Saj poznate izraz »six-pack«, kajne? Morda kdo pomisli na manjši paket jajčk, ki so pakirane po 6, večina na paket šestih pločevink priljubljene pijače. Trenerji in najbrž še kdo pa se nasmejimo, saj s tem izrazom običajno mislimo na jasno vidne in definirane trebušne mišice (gre za vzdolžno trebušno mišico, ki jo na dva dela razdeli linea alba, in potem jo prečni preseki razdelijo še na tri dele, tako da običajno vidimo šest razdelkov oz. »kvadratkov«). Naj vas ne skrbi, te mišice imamo vsi, le da so pri večini bolj skrite, saj jih prekriva plast maščevja. Na to, ali se lahko pred vsemi na plaži pohvalimo s tem slavnim šesterčkom, je odvisno od naše telesne sestave (nizek procent telesne maščobe), vadbe, prehrane in tudi genetike. Zahteva kar nekaj pozornosti, dela, truda, lahko bi rekla, da tudi odrekanja. Vsekakor ste bližje temu cilju, če izberete »sixpack« jabolk kot pa pločevink, hihi.

Jabolka sem tokrat izbrala zaradi drugačne simbolike. Saj ste že slišali, da se telesa maščoba razporeja na različne načine? Najpogosteje govorimo o dveh tipih, ki po obliki spominjata na sadje, in sicer na jabolko in hruško. Pri prvem tipu se maščevje običajno kopiči na trupu, okoli trebuha, pri drugem pa imamo ožji pas, maščevje pa se kopiči bolj okoli zadnjice. Če je oblika »hruške« bolj problem »estetike« (periferno kopičenje maščobe v podkožju), potem je »jabolko« resnejši izziv – kopičenje telesne maščobe okoli trebuha presega nivo kaj je lepo ali kaj ne, saj lahko pomembno vpliva na kvaliteto našega zdravja (govorimo torej o visceralni debelosti, kjer se maščobno tkivo nahaja med telesnimi organi in v organih). Objektivno lahko ocenimo naše stanje tako, da si preprosto izmerimo obseg pasu (za ženske je sprejemljiv obseg do 80 cm, za moške do 94 cm).

Eden izmed načinov, kako se »branimo« pred centralno debelostjo je poleg vadbe za mišično moč super narediti tudi dovolj aerobne vadbe. Hitra hoja, hoja v klanec, tek, itd. in kolo ena izmed super opcij, saj redna vadba pomaga pri kontroli telesne mase. Poleg tega pa povzroči tudi sproščanje hormonov sreče. Še en razlog več, da morda tudi ti obrišeš prah s svojega kolesa, podmažeš verigo in spet začneš kolesariti. Navijam zate!

Nenačrtovano intervalno ogrevanje

Prvotna ideja je bila, da se na Rakitno podava iz Lidla na Rudniku na jugu Ljubljane, mimo Črne vasi v Podpeč, vendar sva zaradi rekonstrukcije ceste na hitro morala spremeniti načrt. Tako da je »pravilo« letošnje kolesarske sezone: Preveri vreme! Dvakrat, za vsak slučaj! Preveri tudi stanje na cestah in vsa dela na cestah. Pa naju kljub vsemu še vedno kaj preseneti. Ampak vsi ti navidezni zapleti dajejo vsem lepim izkušnjam na kolesu samo dodaten čar.

Ker smo globoko sredi šolskih počitnic, sva za štart izbrala parkirišče tik pred Osnovno šolo Brezovica pri Ljubljani. Dobrih 7 km stran od začetka klanca bo dovolj za ogrevanje, sva se nekako strinjala. Nisva pa načrtovala, da bova za teh 7 km potrebovala malo manj kot pol ure, saj sva trikrat stala – dvakrat pred železniškimi zapornicami in enkrat na semaforju, kjer potekajo gradbena dela. Zato je najin začetek izgledal tako, da sva se trikrat malo ogrela in potem čakala na soncu, ker je bilo kljub skoraj iztekajočemu juliju le 16 °C. Torej za ta del poti med Zunanjimi Goricami, Notranjimi Goricami in Podpečjo potrebujete kanček potrpežljivosti (midva sva na primer vse avtomobile spustila naprej in šla zadnja – ker je sledila zapora oz. semafor, potem ni bilo nikogar za nama in sva imela mir). Zato sva si kar malce oddahnila, ko sva prišla do odcepa za Rakitno.

Takoj se začne zares!

Na Rakitni sva bila že večkrat (s kolesom in avtomobilom), zato sva po spominu vsaj približno vedela, kaj naju čaka. Takoj po odcepu v levo še med hišami se klanec lepo postavi pokonci, ampak takrat so noge še »sveže« in nekako gre, sploh če fokus s klanca preusmerite na postopno odpirajoč se pogled proti ljubki cerkvici Sv. Ane, ki je priljubljena točka za kratke družinske sprehode in tudi za fotografe, ki lovijo meglice in sončne vzhode nad Ljubljanskim barjem. Po dobrem kilometru sledi spust čez Preserje (previdno, saj je treba zaviti ostro v levo proti Rakitni in Krimu). In to je v resnici edini »odmor«, saj potem klančina bolj ali manj ne popušča vse do Rakitne (poglejte graf zgoraj, ki prikazuje profil poti).

Cesta se vije med travniki in gozdom, in če kaj, potem bi res rada izpostavila to, da je široka, večino časa pregledna in da ima nadpovprečno lep asfalt! Razen opazovanja spreminjanja vegetacije in dihanja vas moram razočarati – nobene spektakularne zgodbe, le nek tak mir, prijeten hlad, vsake toliko piš vetra, ravno toliko, da te je opomnil, da vsake toliko poglej navzgor, če so vsa drevesa med katerimi voziš s svojim koreninskim sistemom, še vedno dovolj »prizemljena«. Če se ne motim, so naju prehiteli trije avtomobili, en motorist in noben kolesar, očitno sva kljub poletno atipičnim temperaturam izbrala top dan.

Tole se pa ne neha …

Zavoji se nizajo drug za drugim, vsak malce podoben prejšnjemu, a vsak s svojo posebnostjo. Kljub temu mi je enkrat ušlo: »Tole se pa kar ne neha …« Oba sva se strinjala, da sva imela v spominu, da je nekako hitreje konec. »A se spomniš, da za Strmo reber pravijo, da so tisti ovinki kot medvedovo črevo? No, kaj je potem to? Kurja črevca? Ali polhova črevca (ker sva šla ravno mimo Polharskega doma)?« Malo smeha, potem pa spet fokus na dihanje. Priznam pa, da ko sva prišla iz gozda na »čistino in ravnino« obsijano s soncem, sva bila oba prav vesela. Čez Rakitno sva se povzpela še do jezera na Rakitni, kjer sva na klopci pojedla prigrizek, malo pretegnila noge, uživala v skorajšnji tišini in razmišljala, le čigave so spodnjice, ki so same samcate obvisele na sosednji klopci, haha.

S to super spust in kaj je nastalo iz jabolk

Sploh, ko se pogovarjam z ostalimi rekreativnimi kolesarkami, opažam, da imajo nekako največ strahu ali pa recimo raje strahospoštovanja do spustov. Absolutno zagovarjam varnost in previdnost, vendar za določeno mero suverenosti potrebujemo tudi dovolj veliko število kilometrov in izkušenj, ki pa jih ne dobimo z gledanjem kolesarskih klasik na kavču, zato le pogumno zagrizimo v klance in uživajmo v spustih. Kot povsod, je tudi tu postopnost ključnega pomena.

Da ne zaidem … Spust je bil fe-no-me-na-len! Tako lep, da sem za trenutek pomislila, da bi šla še enkrat v klanec, samo da ta spust doživim še enkrat. Oba so naju čakale obveznosti, tako da ideja ni bila izvedljiva, v spominu mi bo pa ostal še lep čas! Prav škoda, da ne živim bližje. Tudi zapornice in semafor me nazaj grede niso prav nič motili, raje sem opazovala ravnice Barja in lično zložene bale sena. Kako malo je treba, da se imamo lepo!

Da vas ne bo skrbelo, jabolk nisem vozila s sabo v žepih kolesarske majice. Sem pa v eno zagrizla takoj, ko sem se pripeljala do avtomobila, še dobro, da je bil parkiran v senci. Doma sem nama skuhala obema zelo ljub obrok za po kolesarjenju. Morda boste presenečeni, ampak to je čisto navaden mlečni riž (lahko uporabite mleko, jaz sem ga naredila na sojinem napitku), za piko na i pa tik pred koncem dodala še na koščke narezano jabolko in nekaj rozin. Noge prijetno utrujene, pljuča predihana, želodček sit.

V iskanju novih kolesarskih pustolovščin vam maham in želim lep preostanek poletja! Hana Verdev iz Lidlove vitalnice