OD MOJSTRANE DO BELOPEŠKIH JEZER

REGIJA: Gorenjska (+ Italija)
IZHODIŠČE: Mojstrana
VMESNI CILJ: Belopeška jezera (929 m)
CELOTNA DOLŽINA POTI: 53 km
DOLŽINA VZPONA: rahel vzpon veš čas, bolj izrazit le od kolesarske steze proti Belopeškim jezerom (2,7 km)

PRIMERNO ZA: cestno, treking ali električno kolo
TEREN/PODLAGA: asfalt
SKUPNI VIŠINSKI METRI: 451
ZAHTEVNOST: nezahtevno
PROFIL POTI:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE:

Ta kolesarska pot je super, saj si lahko dolžino prilagodite glede na vaše želje. Lahko prekolesarite samo krajše dele poti, ali pa jo podaljšate npr. do Trbiža ali še dlje. Opcijsko lahko pot »začinite« še s skokom na Vršič (https://www.lidl.si/vitalnica/migajte-s-hano/ideje-za-izlete/izleti/vrsic/vrsic ) ali pa greste le posedeti ob jezero Jasna.

V iskanju hladnejših temperatur in družinam prijaznih poti

Vem, vem, večina komaj čaka, da se ozračje ogreje, da dobi poletje svojo pravo temperaturo in da gredo na morje (in tudi to je super, da ne bo pomote), midva pa komaj čakava, da se zapeljeva kam proti hribom, kjer je hladneje. In običajno je tam tudi manj gneče. Kljub temu, da je Kranjska Gora z okolico zelo priljubljena turistična destinacija tudi poleti, sva na državni praznik, 25. 6., bila kar malo presenečena. Če odmislim nekaj turistov v strogem centru, je bilo prav prijetno. No, moram pa priznati, da sva štartala za večino kar zgodaj.

Kljub zgodnji uri sva nekaj časa malo po nepotrebnem izgubila s parkirišči. Najverjetneje bi ta del zgodbe z lahkoto izpustila, mogoče pa vseeno komu koristi. Prvotno planirano parkirišče je bilo tik ob cesti na levi strani pred Mojstrano, a sva se odpeljala naprej, predvsem zato, da bi parkirala bližje kolesarski stezi, da se res kolikor se le da izogneva glavni cesti. Da ne zaidem. Nekaj parkirnih mest z lahkoto najdete prav v središču Mojstrane, midva sva parkirala malce ven, ob kolesarskem postajališču Sonček (nekaj metrov stran je še eno parkirišče, ampak se nama je zdelo manj senčno (in še zanimivost, ki sva jo ugotovila čisto po naključju, cene med parkirišči so različne – prvo je bilo 1,2 € na uro, drugo 1 € in to tretje 0,8 €; če greste za več ur na kolo, lahko morda prihranite za eno kavico; če vam to nič ne pomeni, to informacijo gladko spreglejte in berite dalje).

Namig: Parkirna mesta so plačljiva (vsaj ta, kjer sva poskušala parkirati midva), ne sprejemajo kovancev, potrebujete kartico ali pa aplikacijo EasyPark.

Po nekdanji železniški progi

Nedolgo nazaj sem na Instagramu naredila mini anketo, kjer ste izrazili željo, da pripravim še kakšen pobeg, ki bi bil družinam bolj prijazen. In ta je prav takšen! Kolesarski izlet namreč ves čas poteka po urejeni kolesarski stezi (samo zadnji del do Belopeških jezer ne). Da vam bo lažje, in si izberete sebi ljubo razdaljo, sem ga razdelila na več delov. Prvi del poteka od Mojstrane do Kranjske Gore (13 km), drugi od Kranjske do Rateč na meji z Italijo (6 km), četrti od meje do odcepa za Belopeška jezera (2,8 km) in nato še do jezer (2,7 km) in nazaj proti izhodišču (25 km v eno smer, skupaj torej 50 km).

Kolesarska pot D2 (znana tudi kot Kolesarska pot Jureta Robiča) je takšna slovenska klasika, ki jo »morate« prekolesariti. Poteka po nekdanji železniški progi Jesenice-Trbiž, ki so jo ukinili leta 1966. Še preden pridete do Kransjke Gore, čez lepe mostove, ki jih trenutno obnavljajo, kar trikrat prečkate Savo Dolinko. Pot se ves čas blago, skoraj neopazno vzpenja in večji del poteka v prijetni senci, ki jo izmenjaje nudijo breze, borovci, smreke in ostalo drevje. V tem delu poti se res lahko samo sprostite in uživate v krasni kulisi, ki se razprostira tako na levo kot na desno. Pogled na Špik je pa kot vedno čudovit, kajne? O avtomobilih tu na srečo ni ne duha, ne sluha (le pri prečkanju drugih cest previdnost ni odveč).

Bližje kot sva bila Kanjski gori, večja je bila gneča, ampak z malo tolerance in potrpežljivosti, je za vse dovolj prostora tudi na kolesarski stezi. Če kolesarjenje radi povežete še z ogledom kakšne znamenitosti, potem morda lahko v centru obiščete Muzej Kranjska Gora (etnološka zbirka), ali pa se malo naprej iz Kranjske proti Ratečam ustavite in se sprehodite še do naravnega rezervata Zelenci.

Če potujete brez nahrbtnika in vas zagrabi lakota in žeja, ali pa če si želite le malo pretegniti noge in se malo umiriti, potem naj vas ne skrbi - na poti so ljubka počivališča s klopmi in tudi precej raznovrstne gostinske ponudbe.

Namig: Na kolesarski stezi nismo sami. Midva sva srečala vse, od kolesarjev, peščev, tistih z rolerji, družin z majhnimi otroci na poganjalčkih ali še v otroških vozičkih, do babice, ki se je težko premikala s pomočjo hojice za oporo. Kaj hočem povedati? Vsaj med vikendi je pot precej obiskana, zato je fino, če ste pozorni in prijazni do soljudi. Če vas npr. znervira že rdeča luč na semaforju, ker boste zato imeli slabšo povprečno hitrost, potem mogoče ta izlet raje izpustite ali pa se ga lotite zgodaj zjutraj, še bolje med tednom.

La Bella Italia, Belopeška jezera in ali je pri sosedih res lepše?

Ste spremljali moje zimske bloge? No, točno tu, kjer sem pozimi tekla na smučkah, sem tokat kolesarila. Priznam, zanimiv občutek, ko imaš neko pokrajino v spominu izpred nekaj mesecev – in potem se pred teboj nariše popolnoma druga slika. Del do meje z Italijo v smeri proti Trbižu bo všeč predvsem tistim, ki vam blag klanec vse do sem ni bil najljubši oziroma so si vaše noge zaželele, da se malo odpočijejo. Od meje pa do mostu, ki prečka glavno asfaltirano cesto, ki pelje proti Belopeškim jezerom, vas kar »samo prinese«, saj gre pot prijetno navzdol. Točno pri tem mostu se po majhni ožji neasvaltirani, gozdni stezici sprehodite do ceste in tu je zadnji vzpon, ki je vreden vsake kaplje pota in pritiskanja na pedala (da ne bo pomote, gre za krajši klanec dolg 2,7 km s kratkim spustom, ki povezuje prvo in drugo jezero).

Namig: Če se na izlet odpravite z gorskim kolesom, lahko do Belopeških jezer kolesarite po gozdno-makedamski poti ob potočku do prvega jezera in se tako izognete asfaltnemu delu ceste.

Slabost tega odseka je predvem to, da je med vikendi precej prometen, saj so Belopeška jezera priljubljena destinacija za okoliške domačine, poleg tega pa so zaradi svoj lepote zanimiva tudi za turiste iz cele Evrope (po avtomobilskih tablicah sodeč je bilo kar nekaj Slovencev, Avstrijcev, Nemcev, Čehov itd.), saj je poleg ogleda jezer ta del tudi zanimivo izhodišče za ostale planinske pohode.

Dostop do jezer je za pešce in kolesarje brezplačen, če pa se pripeljete z avtomobilom, je treba plačati parkirnino (precej parkirnih mest je bočno ob cesti, nekatera celo tik ob jezeru). Po prvem delu vzpona vas najprej pričaka prvo ledeniško jezero (spodnje), malo naprej pa še eno (zgornje), ki sva se mu tokrat približala samo na bolj nefotogeničnemu delu. Belopeška jezera opisujejo kot smaragdno zeleni, turkizno modri alpski biser. Predlagam, da si ju pogledate sami in se nato odločite, kateri pridevnik iz palete barv jima najbolje ustreza. Če ste primerno obuti in imate s seboj še kakšen nahrbtnik z malico, lahko tu preživite uro ali več, se sprehodite okoli jezera in si naredite piknik. Tudi kopanje je dovoljeno (če vam je 15 °C dovolj). Od daleč lahko opazujete Mangart in Ponce, od blizu pa račke, ki ležerno plujejo ob robu (midva sva videla še veliko čisto malih račk, ki so sploh ljubke).

Nazaj do Mojstrane, planinski muzej in ideje za naprej

Torej od Mojstrane do Belopeških jezer je natanko 25 km in točno toliko naju je čakalo tudi nazaj. Kot lahko vidite iz profila poti zgoraj, je pot nazaj precej lahkotna, saj se večino časa spušča. Ko sva prispela v bližino avta, bi lahko samo še zavila na parkirišče, vse pospravila v avto in »odpujsala« domov, ampak sem prišla na idejo, da se zapeljeva do Planinskega muzeja. Predvsem zato, ker me je zanimal utrip Mojstrane in ker bi morda ideja o ogledu muzeja komu koristila (za popestritev izleta). Velja za tiste, ki ste primerno obuti (in ne kot midva, ki »štorkljava« v kolesarskih čevljih z blokeji).

Namesto obiska muzeja sva od spodaj opazovala ferato Mojstrana in seveda obžalovala, da nimava opreme s seboj in da je tudi ura že prepozna (za športne aktivnosti se kadar se le da izogibava najbolj sončnemu in vročemu delu dneva). Tudi cesta proti dolini Vrata je asfaltirana in naj bi »skrivala« en zelo lep vzpon (je že na »to do« listi, a tokrat ostajava družinsko orientirana, brez pretiranih klancev, ker obljuba dela dolg).