LIPA

REGIJA: Savinjska
CILJ: Lipa (722 m)
IZHODIŠČE: Šmartno ob Paki
CELOTNA DOLŽINA POTI: 50 km

DOLŽINA VZPONA: Vransko – Lipa (5 km)
PRIMERNO ZA: cestno, treking, gorsko, gravel ali električno kolo
TEREN/PODLAGA: asfalt
SKUPNI VIŠINSKI METRI: 682 m (Vransko – Lipa: 359 m)
ZAHTEVNOST: zahtevno (vzpon)
PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Na kakšen kolesarski izlet se lahko do izhodišča podate na primer tudi z vlakom ali avtobusom. Za današnjega imate opcijo, da se do izhodišča pripeljete iz Celja ali Velenja. Seveda pa kot vedno, lahko mojo »krožno idejo« začnete kjerkoli drugje in si kolesarski izlet malce skrajšate ali podaljšate.

Naj bodo vse poti domače

Izhodišče za tokratni kolesarski izlet sem postavila v svojo domačo občino Šmartno ob Paki. Kljub temu, da je na statističnemu uradu po površini uvrščena skoraj na rep, in sicer na 204. mesto (od 212), ima v mojem srcu poseben prostor.

V spomin na mojo mladost sem se odločila, da štartava pri Mladinskem centru, ki je čisto zraven gasilskega doma (dovolj parkirišč najdete tudi prav v centru Šmartnega ali pa pri železniški postaji, kjer sploh med vikendom res ni gneče). Bila sem eden tistih otrok, ki res ni bil veliko pri miru, najbrž sem poskusila skoraj vse kar je takrat obstajalo – hodila sem na gasilske vaje, pela v šolskem in cerkvenem pevskem zboru (kar smejte se – smeh je pol zdravja) … da ne naštevam vsega, in vsako leto s kolesom razširila poznavanje bližnje in daljne okolice. Sploh poleti sem bila veliko naokoli in pri 15, 16 letih sem imela občutek, da sem s tistim rumenim gorskim kolesom, ki sem ga dobila za birmo, odkrila pol sveta, če ne celo tri četrtine!

Ko sva odvozila krog iz tega bloga, ki tokrat celo po obliki spominja na krog, sem zraven vozila en kup emocij in spominov. Zato bom pri kakšnem zapisu in opevanju pokrajine morda celo malo pretiravala. Vsekakor pa vam svetujem, da te konce, če jih še niste, odkrijete s kolesom, in skorajda prisežem, da ne boste ostali ravnodušni.

Lokalpatriot izbere čim manj prometne poti

Vem, tudi sama se čudim iz katerega dela možganov sem privlekla besedo »lokalpatriot«, ki zveni malo arhaično. Opiše me skoraj dobesedno kot Fran: »lokalpatriot - kdor zelo občuduje, ljubi domači kraj, pokrajino.« In če kje, potem tu poznam vse ceste in cestice ter lokalne finte, kako uživati na kolesu in biti čim manj na bolj prometnih cestah. Pa pojdimo!

Od Mladinskega centra sva se peljala proti Rečici ob Paki in tam zavila v jedro vasi, prečkala železniško progo in nadaljevala mimo kamnoloma proti Podvinu, nato prečkala precej naraslo Savinjo in med polji nadaljevala proti Braslovčam. V kraju Spodnje Gorče sva zavila desno v prelep drevored, ki vodi do graščine Žovnek, tam pa sva zavila ostro v levo proti jezeru (Žovneško jezero).

Namig: Žovneško jezero je umetno zajezeno akumulacijsko jezero, načrtovano zaradi poplavne varnosti. V ozadju nad njim bdi Grad Žovnek, ki je s hrbtne strani zaščiten z Dobroveljsko planoto. Če ste primerno obuti se le sprehodite do tja, saj se vam odpre lep pogled na bližnjo in daljno okolico.

Cesta nekaj časa poteka blizu jezera, in ves čas malce valovi gor in dol, nato pa se prav pri odcepu za Grad Žovnek začne vzpenjati in vodi do Podvrha. Sledi spust (previdno, saj poteka med hišami), še krajši vzpon, potem pa pod avtocesto »pokukamo« proti Prekopi. Le še 4 km in sva bila na Vranskem (ta del je bolj prometen, zato previdnost ni odveč). Vransko je eden tistih krajev, ki so se razvili ob stari rimski cesti med Emono in Celeio. Počasnejša vožnja skozi trg naju je ponesla kar nekaj let nazaj. Če ste ljubitelji motociklov, si lahko kot popestritev izleta ogledate krasen muzej teh! Naju je preganjala ura – na mamino kosilo pač ne smeš zamuditi – zato sva na koncu Vranskega po planu zavila proti Lipi (sledite tablam za Tešova, Prapreče, Vologa in Merinca in malce naprej potem zagledate smerokaz proti Lipi). No, če sva se med Podvrhom in Vranskim malce polenila, potem je bilo od tu naprej tega konec.

Na Lipo

Morda se motim in domačini rečejo kako drugače, ampak mi smo med pogovori o tem, kam greš, vedno rekli, da greš na Vransko in potem še na Lipo. Lipa je v tem primeru ime prevala, ki leži med Menino planino in Dobroveljsko planoto in je najkrajši prehod, če želite z Vranskega priti v Zadrečko dolino. Klanec ni med najdaljšimi kot na primer na Vršič ali na Krvavec, kar pa ne pomeni, da je lahek. Daleč od tega! Cesta poteka mimo krajev Prapreče in Vologa, vmes pa je nanizanih veliko pašnikov, travnikov, njiv in gozda. Malo sem se pohecala in sem rekla, da bi se kraj moral imenovati Prav Peče namesto Prapreče, saj so me noge tam nekje, ko klanec pokaže zobe, pekle od utrujenosti (še od Rakitne). Kot pri ostalih klancih vam polagam na srce – če ga ne poznate in ne veste, kaj točno vas čaka, se ga lotite s spoštovanjem in počasi (drugače vas čaka potiskanje kolesa v klanec); in če le lahko, pojdite na izlet dovolj zgodaj, tukaj večino časa sonce lepo pripeka kar še doda piko na i tej strmini.

Za malo tolažbe - vsaj zadnji zavoj poteka v čudoviti senci, kar se takoj pozna tudi na srčnem utripu in lažjem vdihu. Če obožujete, da vas na vrhu klanca pričaka čudovit razgled in po možnosti še gostišče, potem ta klanec žal ne sodi v vašo izbrano kategorijo. Tu vas »pozdravi« mali kozolec z oznako Lipa in puščico, ki vas opomni, da ste ravnokar prekolesarili 5 km. Ampak! Počakajte na spust! Ta vas bo pustil brez besed!

Šmartno drugič

Oba se trudiva, da bi vam s fotografijami čimbolj slikovito prikazala pokrajino, vendar priznam, da so fotke skoraj nič v primerjavi z realno sliko v živo! Nekatere kraje in ovinke morate preprosto sami doživeti. Tudi spust je dolg dobrih 5 km, torej enako kot vzpon, le da je cesta tu kakšen procent položnejša in bolj radodarna z ovinki. Razen kakšnega domačina ali napol izgubljenega turista tu ni veliko prometa. Boste pa najverjetneje srečali kar nekaj kolesarjev in uživali v pogledih. Da sva prišla v drugo Šmartno, nama niti enkrat ni bilo treba obrniti pedal, tako super spust je to! Iz Šmartnega ob Dreti sva z vetrom v prsih bila namišljeno bitko vse do gradu Vrbovec, ki se nahaja v Nazarjah prav na sotočju Drete in Savinje. Da sva se vsaj malo izognila prometu, sva zavila v Mozirje, kjer je moj dragi spet doživel »Lej, sem smo hodili razvijat fotografije (iz fotoaparata), tu smo kupovali šolske potrebščine in tam smo šli na tortico!« Še dobro, da sva morala malo pohiteti na kosilo, drugače bi zvedeli še kakšno podrobnost iz naftalina.

In za konec še Šmartno tretjič

Takoj, ko sva zapustila zadnje krožišče v Mozirju sem dala navodila: »Tukaj greva čim hitreje, da se spraviva iz glavne ceste!« In res poženeva na polno, nakar na svoji levi zagledava – še eno vzporedno cesto na novo! »Kaj je to!?!« se sočasno oba začudeno spogledava. »Ne vem, vseeno pa zavijva tja, izgleda vozno in precej bolj varno!« V naslednjem krožišču sva se odločila, da kljub oznaki, da je cesta v gradnji in da poteka enosmeren promet, raje zavijeva na Gorenjski klanec kot da po drugi cesti nadaljujeva proti Letušu (ta povezava je bistveno bolj prometna). Kljub temu, da so odseki še nedokončani, vam povem – tole obeta! Ravnokar sem na internetu našla podatke, da se v bistvu gradi kolesarska povezava na relaciji Velenje – Mozirje. Če to ni novička, ki res razveseli?!? Komaj čakam!

Na vrhu Gorenjskega klanca se lahko spustite v vas Gorenje (zato ima tudi takšno ime, če ste se slučajno spraševali, kaj v Savinjski dolini dela Gorenjski klanec), ali pa zavijete desno v gozd in se do Šmartnega ob Paki pripeljete čez Slatine, ki so ravno toliko dvignjene nad ostalimi naselji, da jih opazujete »zviška« in se v daljavi orientirate po Gori Oljki. Presenečenj kar ni bilo konca! Sklepam, da moram večkrat s kolesom domov, ker več kot očitno marsikaj zamujam ali pa ničesar več ne vem. Imamo novo, res sodobno železniško postajo! Od tam je do najinega izhodišča potem le še pol kilometra, tako da – ko zagledate železniško postajo in vrtec, veste, da ste na konju, haha in da ste ravnokar prevozili lep krog, ki je po čistem naključju dolg natanko 50 km!