IZ LA VILLE NA PRELAZ VALPAROLA (2192 M)

• REGIJA: Italija, Dolomiti
• CILJ: prelaz Valparola (2192 m)
• IZHODIŠČE: La Villa (1483 m)
• CELOTNA DOLŽINA POTI: 28 km

• DOLŽINA VZPONA: 14 km
• PRIMERNO ZA: cestno, treking, gorsko, gravel ali električno kolo
• TEREN/PODLAGA: asfalt
• SKUPNI VIŠINSKI METRI: 800 m
• ZAHTEVNOST: zahtevno
• PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE: Ta izlet si lahko prilagodite glede na trenutno telesno pripravljenost. Najlažja varianta bi bila, da se iz La Ville podate samo do San Cassiana ali pa še malo dlje do Armentarole (skupaj 7 km v eno smer), kjer si v idilični naravi lahko naredite piknik ali pa se samo zleknete na travo in v tišini opazujete mogočne gore. Lahko prekolesarite predlagano pot, bolj zagrizeni pa jo lahko še podaljšate do naslednjega prelaza Falzarego (pot podaljša za 2 km), lahko sledi spust do Cortine in seveda povratek v obratni smeri nazaj. Če se po tej poti peljete z avtomobilom, si privoščite postanek pri koči, se sprehodite do jezera Lago Val Parola (spodaj na fotografiji) ali pa si ogledate vojaški muzej.

Iz La Ville do Armentarole

Dan pred tem sva s cestnim kolesom odvozila krožno pot okoli gorske skupine Sella, ki je dolga 51 km in na tej poti greš čez štiri prelepe prelaze. Po zajtrku smo šli z družino peš iz Colfosca na nižji vrh Col Pradat (2038 m, lahka lepo označena pot, brez težav sta jo zmogla tudi dva nadobudna šolarja), za popoldansko aktivnost pa sva se odločila, da greva iz La Ville na znameniti prelaz Valparola, preko katerega se nato cesta spusti v Cortino d'Ampezzo. Štart je obetal, saj se je začel z lepim spustom skozi La Villo in nadaljeval v smeri proti San Cassianu (v krožišču izberite prvi odcep), a se je po slabem kilometru nehal in tisti, ki imate radi dejstva – razen še enega krajšega spusta v Armentaroli je tukaj konec z ravnino ali spusti. Od tu naprej je vse šlo le še navzgor (tudi srčni utrip). Vseeno sem vzpon razdelila na dva dela, in sicer prvih 7 km od La Ville do Armentarole naredite 264 višinskih metrov, naslednjih 7 kilometrov pa še nadaljnjih 500 (498, če sem res natančna).

Ta cestni odsek si ne zasluži mojega »romantičnega slavospeva«. Cesta je zelo lepa, vendar je bila ob popoldanskih urah precej prometna in vozniki znatno manj strpni kot na primer dan prej okoli Selle. Včasih sem celo zamižala, tako na tesno so se nekateri odločili, da je nujno treba prehiteti tisti trenutek in ne nekaj metrov kasneje, ko je bila cesta neprimerljivo bolj pregledna in širša. Če bi šla še enkrat, bi zagotovo izbrala zelo zgodnjo jutranjo uro ali pa pozno popoldne oz. že proti večeru. Ampak od San Cassiana je bilo potem glede prometa bolj znosno, narava pa čedalje lepša in neokrnjena. Kljub prometu sva imela ob vožnji mimo San Cassiana privilegij, da sva na desni opazovala gondole na Piz Sorega, na levi pa gorsko skupino Fanes.

Iz Armentarole do prelaza Valparola

O lepotah Armentarole sem pisala že pozimi, saj je priljubljena tudi med tekači na smučeh in izhodišče za v hribe. Če me vprašate, ali mi je tu lepše pozimi ali poleti, vam ne morem odgovoriti, ker ima vsak letni čas svoje posebnosti in čare. Od tu naprej se začne oz. nadaljuje klanec, ki vse do vrha ne popušča. Nikjer ni brutalno strmo, vendar se nizanje ovinka za ovinkom in vztrajno nabiranje nadmorske višine »pozna« in čuti v nogah. Večino časa sem od daleč opazovala najvišji vrh Piz Conturines (3064 m), ki je najvišji vrh v Fanes-Senes-Braies naravnem parku, in tudi moj najvišji vrh, ki sem ga osvojila do zdaj. Kot zanimivost, na ta vrh so prvič splezali leta 1880.

Pojdimo nazaj k ovinkom. Najprej nas čakajo trije lepi in serpentinasti, ki jim med seboj povezujejo bolj ravni, a nič manj strmi odseki (pravi raj za motoriste in lastnike hitrih avtomobilov). Sledil je precej dolg in razvlečen odsek (preverite na zajemu slike zgoraj) in za konec, ko sva se že približevala koči Valparola, se je čedalje večkrat odpiral neskončen pogled nazaj v smeri proti izhodišču, ki se je zdel skoraj neskončno daleč. Po zadnjih treh zavojih naju je pričakala koča, vendar sva vedela, da to še ni konec načrtovane poti. Malce naprej si lahko oči spočijete še na majhnem jezeru, ki s ceste izgleda kot alpsko ogledalo (mimogrede, ko sva se midva peljala mimo, je nekdo mirno čofotal na sredini). Če pa se zapeljete še malo naprej, pred seboj zagledate vojaški muzej. No, tudi to še ni cilj! Le ta se izmika še nekaj vrtljajev, ko nato na levi strani ceste le zagledate tablo, ki brez dvoma dokazuje, da ste na vrhu prelaza Valparola.

Spust je takšen kot si ga »vzamete« oz. kot ga omogoča promet. Lahko je počasno ležeren, da občudujete panoramske poglede, lahko vratolomno hiter, drzen. Važno je, da se spustite po svojih zmožnosti, predvsem pa varno zase in za ostale udeležence v prometu. Kljub temu, da so bile temperature sploh na soncu še vedno prijetno tople, se je v senčnih predelih že poznalo, da se poletni dnevi vrez dvoma prevešajo v jesen. Sploh za spuste je super, če imate s seboj vsaj kakšno tanjšo kolesarsko jakno. Ne preostane nam drugega, kot da se bomo spet ukvarjali s plastenjem oblačil in tako brez težav kolesarsko sezono na zraku podaljšali še daleč v jesen.

Kljub temu, da je bil vikend v dolomitih (pre)kratek, sem neskončno vesela in hvaležna, da sem se lahko naužila vseh teh lepot. Upam, da s fotografijami in zapisom še koga prepričam, da se peš ali s kolesom poda v naše ali tuje klance. S petimi prelazi »v žepu«, preko 2400 prevoženimi višinskimi metri v dveh dneh se vračam nazaj v mojo ljubo Slovenijo in že načrtujem nove kolesarske izlete.

Ujemite čim več lepih jesenkih dni! Hana Verdev iz Lidlove vitalnice