IZ DOMŽAL NA LIMBARSKO GORO

• REGIJA: Osrednjeslovenska
• CILJ: Limbarska Gora (773 m)
• IZHODIŠČE: Domžale
• CELOTNA DOLŽINA POTI: 41,5 km
• DOLŽINA VZPONA: Moravče – Limbarska gora: 6,5 km (405 m)
• PRIMERNO ZA: cestno, treking, gorsko, gravel ali električno kolo
• TEREN/PODLAGA: asfalt
• SKUPNI VIŠINSKI METRI: 629 m

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE:

Limbarska gora je priljubljena predvsem pri sprehajalcih iz bližnje in daljne okolice Moravške doline. Če niste ljubitelji kolesarjenja je super ideja, da se nanjo odpravite peš (iz Moravč je približno uro in pol hoje, odvisno od vaše trenutne fizične pripravljenosti). Predlagan izlet si lahko prilagodite tudi tako, da vzpon na Limbarsko goro izpustite in naredite samo bolj ravninski »krožni« del (vsake toliko se najde kakšen krajši vzpon, vendar nič drastičnega).

• ZAHTEVNOST: zahtevno (vzpon)

Sveže. Kot v Lidlu. Oziroma k Lidlu, po moje.

Na dan, ko sva šla na ta kolesarski izlet je bilo zunaj vse prej kot sveže. Še nekaj dni nazaj naju je malo zeblo na Pokljuki, kmalu zatem pa nas je obiskalo pravo poletje. Kljub temu, da sva štartala zgodaj, je bilo že zjutraj precej toplo. Za izhodišče tega izleta sva izbrala Domžale, in ker je bila nedelja, in vse zaprto, sva parkirala kar tam (upam, da ne bom kregana).

Malce naprej od trgovine sva prečkala cesto in po kolesarski poti vozila v smeri proti Dobu do prvega manjšega semaforiziranega križišča, kjer sva zavila ostro desno v naselje, in čez nekaj metrov levo proti Dobu po stranski cesti. Glavni cesti v smeri proti Trojanam sva se priključila malo pred odcepom proti avtocesti in nadaljevala v smeri proti Moravčam. Ne vem, kako je med tednom, ampak nekaj nedelj zjutraj, ko sva se vozila tu in planirala traso, res ni bilo skoraj nič prometa, asfalt je precej lep, pogledi na okoliške njive in pašnike pa pomirjujoč. Do Moravč sva imela dobrih 14 km, nato sva v centru, malo naprej od cerkve, ostro zavila levo proti Limbarski gori (če ste prvič tu, svetujem, da vozite malce počasneje in previdno, da ne spregledate odcepa, ki je sicer lepo označen, a na manj preglednem ovinku, če pripeljete prehitro). Čakala naju je še malo ravnine med strnjenim naseljem, potem pa je cesta počasi prešla do »češnje na torti« tega izleta.

Namig: Pred Moravčami lahko naredite še ovinek, in si ogledate grad Tuštanj (samo sledite označbam).

Večna dilema. Levo ali desno?

Če hočemo priti na 773 m kot je visoka Limbarska gora, potem nam hitro postane jasno, da nas čaka kar nekaj klančin. In te svoje zobke pokažejo že kar zgodaj, zato svetujem, da se ne zaganjate, ampak se klanca lotite lepo počasi (razen če ste v top formi in klanec poznate do obisti – potem pa kar na polno). V Gaberju pod Limbarsko Goro sva previdno zavila v levo (ne v desno proti Mošeniku) in ko sva pred seboj zagledala kapelico, sva bila v dilemi.

Greva po levi ali desni cesti? Limbarska gora ima namreč ta privilegij, da lahko do vrha pridete kar po dveh asfaltiranih poteh! Midva običajno izbereva desni odcep, ki je malo daljši, a malce položnejši in tudi tokrat sva se odločila tako. Če pa res obožujete naklon, potem brez dvoma izberite levo opcijo. Desna pot je nama ljubša tudi zato, ker je precej senčna, razen krajšega odseka, ki gre mimo Hrastnika.

Stereotipi o cestnem kolesarstvu

Večkrat, ko se s kom pogovarjam in debata nanese na kolesarjenje, opazim, da večina misli, da vsi neskončno uživamo v vožnji med avtomobili. No, morda je kakšen tak med vami, midva pa vseeno, kadar se le da, pobegneva daleč od prometa. In če ste tudi vi ljubitelji kolesarjenja in miru, potem boste v tem delu izleta res uživali. Vsake toliko zaslišite kakšen »muu« in potem opazite krave, kako se ležerno skrivajo v senci in mirno prežvekujejo. Tudi jaz bom malo poležala, ko se vrneva domov, sem si obljubila na tem odseku (smeh).

Cesta vijuga med gozdom in ko pred seboj zagledate tablo Limbarska gora in mislite, da ste na konju – niste. Do vrha se namreč vije še nekaj lepih ovinkov, pogledi pa na vse strani postajajo čedalje lepši in sežejo precej daleč!

Namig: Da bo sveže in ne prevroče, se na izlete raje odpravimo zgodaj. Prijetnejše temperature, manj prometa – veliko sproščenosti in dobre volje za vse, nas kolesarje in voznike.

Da veste, kaj približno lahko pričakujete. Najprej se odpre pogled na desno, kjer lahko v lepem vremenu vidite vse do Kamniško-Savinjskih Alp! Ta del vzpona ni strm, tako da se lahko med vožnjo mirno razgledate naokoli (sploh če ne tekmujete z uro). Mogoče imate raje mestni vrvež, a mene pomirjajo rumena žitna polja in paleta različnih zelenih barv, ki jo oblikuje rastje. Vsake toliko časa je nenavadno zadišalo po borovcih, tako da sem za trenutek celo pozabila, da v resnici kolesarim v osrednjem delu Slovenije in ne kje v smeri proti Primorski. Lahko pa da sem samo jaz en tak mali romantik na kolesu (smeh).

Limbarska gora

Vem, zdaj se boste res nasmejali, ampak ko sem bila majhna in smo se vozili iz kakšnega izleta iz smeri Ljubljane proti Trojanam, sem vedno, ko sem na svoji desni zagledala ta hrib s cerkvijo govorila (zdaj vem, da je to Limbarska gora, takrat tega nisem vedela), da če se ne bom poročila, da bom šla k nunam »tja gor«. Ne vem, od kje mi ta podatek. Seveda tu ni nun, le otroška domišljija je očitno delala po svoje. Morda mi je babica med vožnjo pripovedovala kakšne zgodbe, da me je zamotila. (Opomba: Med branjem o Limbarski gori in njeni zgodovini pa sem res zasledila, da je poleg gradu bil tukaj včasih tudi samostan!)

Priznam, na vrh sem prišla precej sveža, nisem se ravno zaganjala. Počutila sem se »nedeljsko«, pikico lenobno, skoraj kot tiste kravice na paši, malo zasanjano od vse te omamne narave. Mogoče sem bila celo malce preračunljiva, saj sem vedela, da je pred mano precej pester teden. In če sem se kaj naučila, je to, da ni fino začeti ponedeljka na polno utrujen. Morda me je pa z leti srečala pamet. Vprašajte me naslednjič, ha!

Še vesela novica za vse, ki imate radi cilj, kjer je razgled in gostilna. No, od tu vam seže pogled vse do Ljubljane in tudi gostilna je! Morda še en razlog več, da pridete na izlet v ta del.

Spust, nesporazum in konec dober, vse dobro

Za spust sva izbrala drugo pot. In kakšen je? Strm, kar poglejte profil poti zgoraj, če ne verjamete. Cesta je ožja, tako da nikakor ne svetujem divjanja, temveč normalno, raje previdno vožnjo (3 km). Na nekaterih delih poteka cesta zelo blizu hiš, zato je previdnost še toliko bolj pomembna, če vam slučajno kdo od domačinov ali pa kakšen kuža, muc ali kokoš prečka cesto. Poskrbimo za svojo varnost in bodimo hkrati obzirni in prijazni tudi do drugih.

Po spustu sva se v Moravčah odločila, da greva po drugi poti nazaj (seveda se lahko vi vrnete tudi po isti), in sicer sva zavila desno za Podstan, proti Imenju nadaljevala v smeri proti Lukovici. Pri spustu sva v Spodnjih Kosezah zgrešila odcep, ker sva vam želela pokazati še opcijo, kako se lahko na poti ustavite še pri Gradiškem jezeru (seveda ga vi pri načrtovanju svojega izleta z lahkoto vključite zraven). Morda pa sva si naredila uslugo, saj zna biti tam med vikendi kar precej ljudi. Drugače pa do tja ni daleč, samo dobra 2 kilometra.

V Lukovici sva se priključila glavni cesti, vendar je brez kolesarske poti le krajši del, nato pa sva nadaljevala proti Viru in pot končala pri Lidlu v Domžalah, kjer sva jo začela. Če bi se še bolj želeli izogniti glavni cesti in podaljšati pot, je zelo simpatična tudi opcija, da se pri Lukovici usmerite proti Rafolčam in kasneje proti Rovi, nato pa mimo Radomelj do Vira in nazaj k izhodišču.

Midva že načrtujeva nove kolesarske pobege, vam pa želim čim več »svežih« (novih), še neodkritih poti in poletje, polno pustolovščin! Hana Verdev iz Lidlove vitalnice