Bohinjska Bistrica – Laški Rovt

Lokacija: Bohinjska Bistrica

CELOTNA DOLŽINA POTI: 20 km

DOLŽINA VZPONA: razgiban teren

PRIMERNO: za začetnike (ravninski deli) in bolj izkušene (proti Laškemu Rovtu)

SKUPNI VIŠINSKI METRI: 338 m

ZAHTEVNOST: manj zahtevno do zahtevno

PROFIL POT:

ALTERNATIVNE POTI IN DRUGE OPCIJE:

Ta konec Slovenije je pravi mali raj za tekače na smučeh in seveda tudi za ljubitelje vseh ostalih zimskih športov. Če vremenske razmere le dopuščajo, so proge urejene tako v Spodnji kot v Zgornji Bohinjski dolini (več preverite na spletni strani www.bohinj.si). Razmeroma blizu najdete še smučarski center Soriška planina, smučišče Kozji hrbet in Senožeta ter večini znan smučarski center Vogel.

Vse je enkrat prvič!

»Običajno grem teč na Pokljuko ali v Rateče, ampak danes sem prišel sem. Obujati spomine. Nostalgija, če razumete?« tako se je začel pogovor z naključnim gospodom na velikem makadamskem parkirišču pri kampu Danica (če se pripeljete iz Bleda v Bohinjsko Bistrico in v krožišču zavijete proti Bohinju malo zatem na desni zagledate veliko halo, parkirišče, gostišče in kamp). Vem, kako je v Ratečah, tudi s Pokljuko sva si na ti, tolikokrat sem že tekla tam, ampak ta del od Bohinjske Bistrice proti Bohinju – ta mi je bil pa na tekaških smučkah popolna neznanka, nepopisan list, če malo pretiravam (z avtomobilom in s kolesom sva bila tu večkrat). Štajerka sem, moja nostalgija so Golte, Kope, Rogla. In ... ali ni lepo, da imamo vsak svoje spomine? Pa tudi to ima svoj čar, da vedno znova odkrivamo tudi nove stvari in poti.

Kot običajno, zdaj že najbrž veste, midva sva med »piflarsko« zgodnjimi oz. med prvimi na parkirišču in tekaških progah. Ampak da najprej na hitro preletimo pomembne info. Parkirišče ni brezplačno, cena dnevnega parkiranja je 2 €. Cena tekaške karte? Verjamete ali ne ... Tek na smučeh je tu brezplačen! Tako da takoj po tem, ko se preoblečete in vzamete vse potrebno za tek na smučeh, morate samo še previdno prečkati cesto in že lahko začnete teči! Krasno, kajne?

Cilj – Laški Rovt in nazaj

Ampak pri naju ni teka brez predhodnega ogrevanja, »poklicna deformacija« dela svoje. Medtem ko sva krožila z rokami in poskakovala pred informacijsko tablo, sva si natančno ogledala vse opcije. Res vse pohvale za tako natančne in točne opise, ki zajemajo točno razdaljo in težavnost (od lahke, srednje do težke), tako vsak lažje najde progo, ki je primerna za njegov trenutni nivo tekaškega znanja in telesne pripravljenosti. Najprej sva izbrala malo ravnine za občutek in prilagoditev telesa na napor, potem pa kar akcija. Kljub temu, da sva si doma pogledala konfiguracijo terena, ki je objavljena na spletni strani, sva bila malo presenečena – ne vem zakaj, ampak vseeno sva si oba narobe predstavljala, da bo vse skupaj bolj ravno, pa je bilo vse prej kot to, haha. Ves čas gor in dol.

Ko sva pretekla prvi del klancev, sva zagledala nekakšen »plato«. O čem govorim, boste vedeli takoj, ko boste pred seboj sredi ravnine zagledali visoko smreko – okoli nje je narejeno »krožišče«, kjer se lahko usmerite kamor želite (vse je lepo označeno). Ker vsa bila prvič, sva najprej izbrala smer proti Dobravi in se potem po 2,5 km vrnila nazaj na krožišče, oba začudena, da kje sva zdaj, kaj sva zgrešila, kje sva se izgubila, haha. No, potem sva le opazila prej spregledano progo proti Laškemu Rovtu. Že po nekaj minutah sva se oba strinjala, da je tole »rollercoaster«, Bohinjski naravni lunapark! Proga ves čas poteka malo gor, dol, levo, desno, na trenutke sem imela občutek, da se vozim v krogu in da se mi že malo vrti, haha, k temu je najbrž malo prispevala še res čudna vidljivost, tako da sva marsikateri ovinek odpeljala kar malo na slepo. Vmes je bilo ogromno ljubkih lesenih koč, pogledi na okoliške hribe so bili pa sploh prelepi, kljub temu, da je bilo »dramatično« oblačno. Si lahko predstavljam, da je na kakšen sončen dan še bolj idilično!

Teren se je malo umiril proti Polju in Laškemu Rovtu (tam je za prečanje ceste treba sneti smuči – ampak verjemite, paše malo pretegniti noge in narediti nekaj korakov trdno na tleh), potem pa sva se obrnila nazaj proti Bohinjski Bistrici. Šele doma sva ugotovila, da sva zgrešila še en travnik, ampak nič hudega, zagotovo še prideva in raziščeva še vse ostale tekaške poti v tem koncu!

Namig: Kadar greste na daljši tek, le vzemite s seboj dovolj tekočine in morda še kakšen prigrizek, ki vam da hitro energijo (npr. energijske tablice ali kakšno suho sadje).

Pot nazaj je bila zelo lepa, slikovita in raznolika, prečkala sva potočke, na tekaški stezi opazovala stopinje srnjaka (najbrž, nisva si vzela časa za podrobnejše opazovanje), in ravno, ko sva navdušeno ugotavljala, da vsaj tu ljudje spoštujejo pravila in ne hodijo peš in s kužki po tekaški progi ... Glej ga zlomka, nama nasproti priteče kuža, malo zatem pa zagledava še dva sprehajalca, ki sta veselo luknjala progo. Preveč mi je bilo lepo, da bi se jezila, ali pa sem obupala (pa toliko je tabel, ki prijazno opišejo in narišejo, da se to ne sme), zato sva samo na hitro odzdravila in sledila snežni poti. Pri »krožišču« s smreko si nisva mogla pomagati in sva naredila še en krog proti Dobravi (tisti del poti nama je bil najlepši, sploh sneg je bil top), potem pa naju je čakal še spust proti cilju. Zaključila sva v svojem slogu, še en kratek težek krog (pozabila sem ime, malo mi je že zmanjkovalo energije) in še dva ravninska kroga za umiritev srčena utripa.

Ko sva zaključila je bilo na štartu precej bolj živahno kot zjutraj. Tečajniki so ponavljali, vadili ali pa se prvič spoznavali z osnovami tehnike teka na smučeh, ne daleč stran so otroci vriskali od veselja in navdušenja, ko so se s sanmi spuščali po hribčku navzdol. Tudi promet na cesti se je znatno povečal – to je za naju znak, da jo pobriševa proti domu.

Naslednjič zagotovo raziščeva še tekaške proge v Zgornji Bohinjski dolini! Do takrat pa držimo pesti, da zapade še kaj snega.

Tekaški pozdrav iz Spodnje Bohinjske doline, Hana iz Lidlove vitalnice