Toskana in chianti

Ko omenimo znano italijansko regijo Toskano, nam misel takoj uide k znamenitemu rdečemu vinu chiantiju, pridelanemu iz grozdja sangiovese. Obilje čudovite pokrajine z mehkimi griči, rodovitnimi dolinami in gostimi hrastovimi ter kostanjevimi gozdovi se zrcali v tamkajšnjem vinu in izvrstni hrani. Obstajajo dokazi, da je bilo vinogradništvo tam razvito že v 8. stoletju pr. n. št. Območje ima odlične klimatske razmere za vzgojo vinske trte; nadmorska višina od 200 do 400 metrov omogoča dnevno temperaturno nihanje, ki pomaga grozdju, da ohrani odlično razmerje med sladkorjem in kislostjo. Začetek pridelave chiantija sega v 13. stoletje, a takrat je to ime nosilo belo vino. Sestava grozdja se je z leti spreminjala do današnje. Znani baron Bettino Ricasoli, politik in vinski podjetnik, je v drugi polovici 19. stoletja postavil formulo za pridelavo rdečega chiantija. Rojen v Firencah je bil zelo navezan na svoj kraj in zemljo; prvi je uvedel uporabo kmetijskih strojev, eksperimentiral je z najbolj inovativnimi tehnikami, pri tem pa ni skoparil z naložbami v kmetijstvo. Tri desetletja je proučeval pridelavo vina in postavil pravilo, da mora chianti vsebovati vsaj 70 odstotkov grozdja sangiovese. Tako velja še danes. Razlika, ki jo opazimo na vinskih etiketah, je odvisna od časa zorenja vina v hrastovih sodih in steklenicah: navaden chianti mora zoreti najmanj šest mesecev, superiore najmanj eno leto in riserva dve leti.

Lep primer pitnega, všečnega vina chianti je dostopen v Lidlu. Chianti riserva 2019, Corte alle Mura, je lepe srednje globoke rubinaste barve z aromami in okusi po češnji, prezreli malini, slivi, s pridihom vanilje, čokolade, lesnih not in tobaka. Je suho vino prijetne svežine in okroglih, zrelih taninov, srednjega telesa z zelo lepo uravnovešenimi komponentami. Sadnost, svežina in alkohol dajejo skladen okus in srednje dolg, zelo prijeten pookus. Vino je odličen spremljevalec popečenih jajčevcev, rdeče pese, testenin s paradižnikovo omako, pic, mesnih enolončnic, pečene race, rdečega mesa, divjačine in zorjenih sirov, kot sta parmigiano in pecorino. Toskanska hrana ima tudi pri nas ogromno oboževalcev; izhaja iz tradicionalne »kmečke« kuhinje, je izvrstna, okusna ter zelo priljubljena zaradi enostavne priprave in uporabe prvovrstnih surovin. Vsi poznamo številne jedi tega območja: crostini toscani so popečeni kruhki s piščančjo jetrno pašteto, znameniti lardo di colonnato je hrbtna bela svinjina, aromatizirana z močnimi mediteranskimi zelišči in začimbami, radi pripravljajo testenine z gomoljiko, raviole s krompirjem, fagioli con salsiccia je beli fižol s klobaso, ribollita pa gosta juha iz kruha in zelenjave, skuhana iz ostankov. Zvezda je seveda bistecca alla fiorentina – debeli mehki in sočni T-bone zrezek iz lokalnega goveda chianina. Obvezno je poskusiti pecorino toscano, zorjeni aromatični ovčji sir, ne pozabimo na kostanjevo torto z oljčnim oljem, orehi, pinjolami, rozinami in rožmarinom.

Še Lidlov namig. V trgovini kupimo vino chianti, kuhano celo rdečo peso v vakuumu in zorjeni steak (izberete tistega, ki vam najbolj odgovarja, izbira je velika). Meso vzamemo iz hladilnika vsaj pol ure pred pripravo; ko je sobne temperature, ga popečemo na olju v vroči ponvi, na vsaki strani 4 minute. Damo v toplo posodo in pokrijemo, da malce odleži. V ponev v ostanke pečenja dodamo žlico masla, približno 1 dl chiantija in mešamo, da malo povre in se naredi srednje gosta omaka. Vanjo dodamo rdečo peso, narezano na rezine ali kocke, ter dušimo pet minut. Na krožnik serviramo meso, zraven damo rdečo peso in jo polijemo z omako, v kozarec pa nalijemo chianti, da bo pospremil to odlično hitro pripravljeno jed. Dober tek in na zdravje!